Ta svet je tržnica in človek v njem trgovec svojega časa.
A prihaja čas časov, ki bo večno brisal vsak lastni čas
in odprl prostor prostorov, ki bo večno brisal vsak lastni prostor.

Težko je biti v imenu večnih časov,
kajti za trgovce časa si brez vrednosti.
Težko je biti v imenu večnih prostorov,
kajti vsakdo te izvrže iz posesti lastnega prostora,
pa čeprav si ptica, ki poje resnične viže njegovega življenja
in veter, ki šepeta resnične besede njegovega srca.
Še teže je ustavljati vihar, ki rohni tam za njim,
da ga prehitro ne udari.

In čeprav Mati Božja z velom svoje milosti
najbolj subtilno v poslednjih mukah zadržuje
vihar nad Sodomo tega sveta,
je za premnoge le prijazna gospa.

  • Share/Bookmark

Kaj golobu vodi krila?
Čas – njegov odštevek,
ki v zrcalu svojega prostora leta,
da ne bi padel z neba.
Komu golob dvori?
Golobici svojega prostora,
da bi povečal krila svoja in obstal.

In tako čas preliva barve
iz palete razprostrtih žarkov
v velu ogledalne površine
v globine ogledala
vse od atoma do človeka,
pa vendar tu pri sebi nikogar in ničesar ni.

Je le prištevek v ogledalu,
ki mineva v svoj odštevek.
Je le osmina, ki prehaja v sedmino palete žarkov,
četrtina, ki prehaja v tretjino vseh pojavnih oblik
in po človeku dvojina, ki prehaja v enino
enega in edinega manjkajočega dela stvarnosti
in to je vsakdo sam.

In v sprejetju tega dejstva oči ugledajo
nekoga pred seboj, ne več sebe s tisoče obrazi ogledala.
In rodi se tvoj trenutek nekega trenutka.
»In tretji dan je od mrtvih vstal«
in stopil z nekom v četrti dan.
In sedmi dan v tednu je porodil z nekom v
osmi dan večnih pomladi luči in žarkov,
ki se muzajo kot muce
in predejo zlate niti večnega življenja.

Gorje le tistemu, ki svoj odštevek zapusti
in se prišteje v ogledalo kot nekdo,
kajti spoznal bo iz obraza v obraz le svoj nihče.

  • Share/Bookmark

Refleks znotraj refleksa

7.02.2018 | Komentiranje onemogočeno

Danes vsakdo vse dojame refleksno,
v prostoru,
kot napis na vozilu pred seboj.

Vendar je po pravilu časa napis obrnjen,
kot na rešilnem vozilu,
da bi ga pravilno videl za seboj.

A le vdani dojeto tudi zajamejo
in so pripravljeni vsem drugim biti obrnjen napis
ali refleks znotraj svojega refleksa
refleks časa.

Ta vodi ptice na jug,
podgane v dir pred potresom,
športnika do zmage…
…vse dokler refleks časa ohranja v dialogu in mu daje par –
refleks lastnega prostora pa posledično ostaja v monologu.

Tako je Jezus
po refleksu svojega refleksa
tretji dan od mrtvih vstal.

  • Share/Bookmark

Pračlovek

5.02.2018 | Komentiranje onemogočeno

Človek davnine je živel v suženjstvu svoje predstave,
saj svoji horizontali ni našel vertikale,
da bi ga lastna predstava lahko spustila iz svojih rok.

Tudi današnji človek je le pračlovek,
ki živi v suženjstvu matematično urejenih predstav,
ki jih imenuje znanost.
In je prelen, da bi tej svoji horizontali našel vertikalo,
in bi ga lastna predstava lahko spustila iz svojih rok.

A je praksa živetja slabša od ljudi davnine,
saj iz principa raje pogine kot bi živel.
Paradoks, ki ga živi kot edini smisel svojega obstoja,
pa imenuje “ponos”.

  • Share/Bookmark

Oddvojen

31.01.2018 | Komentiranje onemogočeno

Čim si porojen, si oddvojen od stvarnosti,
a le skozi sočutja zapuščaš lasten krog krutosti
in skozi življenje vračaš življenje iz oddvojenosti v krog enega.

Ni sebičnost razlog oddvojenosti, oddvojenost je razlog sebičnosti, a težko se čez prepade sebičnosti hodi nazaj v eno stvarnost, stvarnost sočutja do vsega, enega z vsem.

Ni razlog nekompatibilnosti v neujemanju, pač pa oddvojenost enega iz enega vsega. Oddvojenost je edini razlog sebičnosti, sovraštev, ljubosumja… a težko si človek lastno sebičnost prizna, da bi njegove oči lahko zagledale sebe oddvojenega od vsega in si oprostile svojo oddvojenost.

Kamorkoli bežiš, lahko bi bežal milijone let, pa od lastnega časa ne bi ubežal. A tudi če bi se oddaljil milijone let od vsega, ujet v globočine lastnega gorja, ne bi bil sam! Kajti onstran tvoje oddvojenosti je Nekdo s teboj, Tisti, ki je stopil na rob pogube vsega oddvojenega in življenje smrti dal, da bi vsakdo lahko stopil pred svoje lice, in si skozi Njegov obraz oddvojenost oprostil.

Drug drugemu smo ta obraz in drug skozi drugega vračamo Njemu obraz in On nam. Ko se bomo v oddvojenosti dovolili popolnoma, bomo vrnjeni v eno vsega in se kot otroci enega zopet zaigrali v bližinah stvarnosti in nikdar več tonili v daljinah iluzije lastnega.

Drug drugega oddaljujemo skozi lastna nezadovoljstva,
namesto da bi se v skromnosti sprejeli
in tako dovolili drug pred drugim.

Iz lastnega nezadovoljstva ljudje nikogar ne spustijo mimo. Kolikor se sprejemamo, toliko lahko spustimo mimo. Vse spuščeno mimo, steče kot življenje, vse zadržano, postaja vse težji kamen nezadovoljstva s samim seboj.

Le kolikor si zmogel spustiti mimo, toliko si samega sebe dovolil v življenje, a nebroj poti je premalo, da bi samovoljni lahko spustil mimo karkoli, za vdanega je le ena dovolj. Kajti tisoče je nesprejetij enega sprejetja, a le eno je sprejetje, ki odpira tisoče poti.

Skromnost je tista, ki nosi v sebi toplino in kliče v bližine vse, kar se je na begu oddvojilo v daljine lastnega. Ljubezen ima tisoče obrazov, a ostaja ena in edina tam, kjer ni ničesar oddvojenega. Dokler imaš le kanček oddvojenega v nepriznanju, je kamen tvojega pretežak za kraljestvo božjega.

Jezus je bil v puščavi skušan s krono lastnega, z deželo v iluziji živega do neba, a v stvarnosti okamnelega srca. Pa vendar je v sprejetju vsega oddvojenega kakor sebe samega, ostal zvest stvarnosti, tudi ko ga je s trnjem okronala, kajti v svetu oddvojenega ni bilo nikogar, ki bi v njem sebe prepoznal, zato ga je ta svet ubil.

Vse ima nekje mejo lastnega, na kateri se oddvoji, vsaka osamelost je posledica oddvojenega, ti pa sprejmi človeka, kakor tebe sprejema On in boš s človekom, kakor je On s teboj.

V priznanju daješ par človeku in ne bolečini v njem, v nepriznanju le bolečini na poteh lastnega. Le v tvojem priznanju te vidi Gospod in je s teboj in z vsemi, ki kličejo v bližine z lastnim priznanjem, kajti ti so čuvarji Njegove ljubezni.

Le skozi bolečino zajemamo iz globin stvarstva
in doraščamo v sprejetje, dokler ne dozorimo v njem.

Kakršnokoli lice imaš, sem s teboj, ni lica, ki ga v priznanju ne bi zmogel sprejeti, govori Gospod, kajti vse priznano je moja ljubezen Enega, vse nepriznano iluzija, oddvojena in neprepoznana v dlaneh življenja.

  • Share/Bookmark

Merodajno merilo

30.01.2018 | Komentiranje onemogočeno

Čas in prostor nista merilo drug drugega. Čeprav sta v soodvisnosti točna izmera drug drugega, se iz pogleda tretjega ne dotikata in zato drug drugemu nista merodajna.

Prostor je izmerjen iz posode  časa in čas iz posode prostora, večna mimobežnika, ki v soodvisnosti minevata, kajti osnova enega in drugega ostaja nedotaknjena.

Le tisto, kar je medsebojno oplojeno, je merodajno merilo drug drugega. In le človek tisti, ki oplaja prostor s časom in čas s prostorom drug drugega, če sam pristane na tretjega, edinega resničnega mediatorja časa in prostora, postaja maternica večnih rojstev časa skozi prostor, prostora skozi čas.

…dokler pa ostajamo mediatorji lastne zavesti o sebi, minevanje drug mimo drugega ostaja edino in poslednje potovanje v brezčas.

Vse, kar si podrediš, oddvojiš, vse, čemur se ukloniš, spojiš.

Le čas brez imena ni ljubosumen čas, a na drugi strani gluhonemost vsega pri sebi čakajočega, za zaprtimi vrati se kiti, ne pusti se času ujeti, le brodolomca dva brez kitenja vsa, v isti čoln čez morje ujetega plujeta sebi naproti.

Le kar je brez primesi lastnega, kakor brezimno, se lahko ukloni popolnoma. In le uklonjeno uklonjenega oplaja in odpira vrata v nov svet, kjer čas ni omejen s prostorom, ne prostor s časom.

  • Share/Bookmark

Prijem

29.01.2018 | Komentiranje onemogočeno

Da zabiješ žebelj znotraj stavbe,
ki jo gradiš po svoji volji,
potrebuješ pravi prijem.

Jezus je zapustil svojo stavbo
in postal Očetov prijem izven vsake hiše
in prijem Očetovega doma brez naslova.

In ko pride poštar brez svojega naslova
in trikrat pozvoni na vrata hiše brez naslova,
se duri vsem odpro, ki dom so izgubili.

A vsi s prijemom svojim kraljestva svojega
le še brezmejni roboti med seboj,
računalniško precizni monstrumi,
in nič več mojstri drug pred drugim
dovoljeni po slabostih tega sveta.

  • Share/Bookmark

Nevedno

24.01.2018 | Komentiranje onemogočeno

Življenje je nevedno, poljublja vsakogar.
Le skromni mu vračajo poljube s svojo majhnostjo,
medtem ko veliki raje umirajo vase, kot da bi živeli karkoli,
v praznih domovih sanjajo poljube, a življenju poljub vzamejo.

Vsi lastniki sebe umirajo vase,
a vse v njih kontradiktorno nasprotuje umiranju.
Le manjši od življenja nevede umirajo v vse
in medtem ko pozabljajo nase, postajajo v sebi nihče,
pa vendar nekdo v vsem, v kar so umrli.

Le v nevednosti je toplina doma milega neba življenja,
v vednosti le hladne stene lastnega.

Kdor z razumom sodi, nerazumno obsoja,
kdor nerazumno dopusti,
življenje razsodi v njegovem imenu.

Mladost ne razsoja, ker ni obremenjena s pojmom nekoga
in življenje v njem, ki jo dopušča, neobremenjeno.
Starost v sebi nosi nekoga, ki za ceno tega nekoga
obremenjuje življenje v sebi.

Bolj ko umiraš vase, bolj postajaš nekdo
in ko misliš da si popolnoma umrl v sebi, postaneš nekdo,
a življenje življenju vzameš.

Tam na polju nikogar v toplinah nemoči roža življenja cveti
in z vsakim trenutkom umira vate,
da bi ti umrl vanj in nikoli več vase.

  • Share/Bookmark

Poslednja diploma

16.01.2018 | Komentiranje onemogočeno

Poslednja diploma,
ki jo je Jezus čakal do današnjih dni,
je diplomirani človek.
Pred njo ne obstane več noben diplomirani inženir,
ki je do sedaj vladal v centru ravnotežja
s svojim krogom
ker je pač inženir inženirju žigosal diplomo.

Sedaj jo žigosa Človek Človeku,
zato »zbogom« vsem inženirjem brez Jezusovega žiga,
kajti ne ve se več, od kod do kam še seže inženirstvo.

Zato se nič ne boj in zaupaj v Človeka v človeku,
kajti to je na koncu edina resnična in večna diploma.

Nekateri bodo pač še v vicah pisali,
dokler diplome ne dopolnijo do ničle.
A ničla so oni sami po Gospodu,
takšni kot so – le to si bodo težko dopovedali.

Človeka ne moreš izgubiti, ker ga nosiš v sebi.
Le vsi pred teboj ga skušajo,
ti pa čvrsto nosi svoj križ Človeka,
kajti le ti ga lahko izdaš in nihče, ki te skuša.
In le ti ga lahko potrdiš
in On bo stal pred drugimi v imenu tvojem.

  • Share/Bookmark

Vertikala neobstoja

7.01.2018 | Komentiranje onemogočeno

Iz vertikale časa se vse rojeva v prostor
in od tu odmira v čas.

A sedaj se je spočela vertikala neobstoja
ali vertikala izven časa
in raste dokler ne pokrije vertikale časa
in je ne izniči.

  • Share/Bookmark