Na poti s teboj

21.03.2017 | Komentiraj

Iščemo prevajalce tekstov iz cikla Duh Resnice v tuje jezike

Če si vešč v znanju tujih jezikov (trenutno predvsem španščina, nemščina in francoščina) in bi si želel prostovoljno sodelovati pri prevajanju tekstov iz cikla Duh Resnice, kontaktiraj:

Ves svet in vsak posameznik v njem
živi kot reprodukcija življenja.
In vsak je vsakomur s svojim čarom,
ki ga brani kot obstoj v strahu pred goloto,
reprodukcija življenja.

In čeprav nihče nikoli ni verjel v svoj čar,
ga drugim je prodajal za zlato.

Le tisti, ki se zave,
kakor pri sebi, tako pri drugih,
je močnejši od niča,
ki mu kakor mana kreira pot.
In ve, da nič nikoli ni bilo potrebno,
niti ničesar ni bilo mogoče storiti
v dobrobit življenju,
le mejo prestopiti iz dežele svoje
tja kjer nihče te čaka na poti s teboj…

  • Share/Bookmark

Človek je klon,
samemu sebi edina in večna neznanka,
a vse okrog njega prekrito
z velom njegovega sna o samemu sebi.

A kjer se ukloni,
velo izpuhti kot jutranja megla nad poljem
in njega oči, ki gledajo sne v megli, vidijo polje,
kajti tisoče je polj v megli pogledov,
a le eno v očeh, ki vidijo…

  • Share/Bookmark

Razdvojenost

12.03.2017 | Komentiraj

Človek je rojen prej, preden je, kot bitje v bitju, zato je že v osnovi razdvojen, dvojen ali dvoedini. Njegova glavna skušnjava je biti eden, enoedini. A kolikor se človek drži zase, toliko je razdvojen od drugih in toliko druge zaznava kot druge.

Kolikor si tujec na svoji strani, toliko tujca pogojuješ na drugi strani.
Kolikor druge strani ne vzameš na svojo stran,
toliko je ona tujka v tebi in toliko si ti tujec v njej.

Le kjer se človek odpove samemu sebi, odpira nezavedajoč par z ljudmi in s stvarmi, po katerem vse teče samodejno v fluidu življenja. Kjer pa se človek s svojo držo zapira v lastne sobane, mu tema napora na plašču zavedajočega prekriva poljane nezavedajočega in ugaša fluide življenja pod seboj.

Vedno, ko se odpoveš nečemu svojemu, se vrednost tistega, čemur si se odpovedal v imenu nekoga, podvoji. In vedno, ko se ne odpoveš tistemu, čemur bi se lahko, nastane dvojnik, ki razpolovi vrednost tistega, kar imaš. Z vsem, kar zadržiš zase, se vrednost tistega, kar misliš, da imaš, manjša, kajti razpolavljaš jo sam in z vsem, čemur se odpoveš, se vrednost množi v enem.

Človeku ne povzroča napora situacija, ampak nesproščenost človeka v situaciji. Kolikor je človek v obrambi svojega, toliko je nekdo drug in toliko je nesproščen. Napor nikoli ni odvisen od teže dejanja, ampak od sproščenosti ali nesproščenosti človeka.

Dokler v imenu Enega obstajaš v dvojem, lahko po mili volji podvajaš ali razpolavljaš vrednosti neskončnosti v sebi, a ko pride Edino, razmeji delilce od množilcev in razdvoji vrednosti med seboj.

Bil je čas Mojzesa – čas enoedinega ali nedeljenih vrednosti in čas Jezusa – čas dvoedinega, ki je pogojeval edinega drug v drugem. Prišel je čas troedinega pravila življenja resničnih vrednosti drug iz drugega ali stvarnosti Edinega.

Enoedinost je potovala in skozi dvoedinost prispela pred vrata troedinosti, ki je dvoedino pahnila v neravnovesje. Skozi troedinost se zdaj človek vrača iz dvojega v eno, a na drugi strani svet tujega, ki ga razpolavlja na troje.

Iz dlani Enega porojen, na milost in nemilost v srce Dvojega izročen,
v času v sebi razdvojen, v prostoru od drugih omejen je ves ta svet.
V njem vse izmika svoj pogled, ko stopa drugemu v sled,
le kdor v beline stopa sam, odpira drugemu pogled
in riše sled iz dvojega v Edino.

  • Share/Bookmark

Troedinost večne enosti

7.03.2017 | Komentiranje onemogočeno

Človek je bil skozi dvojno odsevnost samemu sebi človek
kot Abel in njegov brat Kajn.

Jezus se je v puščavi odpovedal prve
in na križu druge odsevnosti
ter pogojil človeka drugim,
saj je sebe daroval kot mesto,
na katerem boš živel na veke.

Čas, ki to potrjuje, ugaša najprej vsakomur ves njegov svet
(prva ugasnitev) in svet si le drugim.
A v času druge ugasnitve smo, kjer drugim postajaš nihče,
pa vendar se tiho prebujaš na njih mestih in oni na tvojem
in le tišina je edina zvesta spremljevalka tvojega miru.

Živel si eno in edino,
ki je ugasnilo v dvoedino
in ugaša v troedino.

A Gospod v tebi troedini tvoje enosti,
ki je ugasnila v dvoedinost Gospoda dvojnosti
in ugaša v tvojo troedinost Gospoda večne enosti.

Tridnevna tema ali konec sveta
nastopi v trenutku,
ko Gospod postane v nas samih eno in edino.

  • Share/Bookmark

Preobrazba časa

6.03.2017 | Komentiranje onemogočeno

Iz dobe v dobo je človek bolj hitel in praznil kaščo Gospodovega časa,
dokler ni samega sebe prehitel in nehote izstopil iz naravnega časa.

Z vsakim predvidenim korakom je stopal globlje
v nedra umetnega časa in v njem izgubljal toplino človeka,
dokler nasmeh ni postal le senca nasmeha,
pogled le ugasla iskra v očeh, dotik le prevara lastnega dotika.

In koraki umetnega časa so postajali vse težji,
kvantiteta časa je prekrila kvaliteto in preganjala človeka.
Reke časa so odnašale vsebine in odplavljale fluide.

V dlaneh človeka se je preobražal čas, podarjeni čas Gospoda.
Mnogi so podlegli lastnemu koraku,
le redki poklanjali svoj čas in ustavljali reko umetnega časa,
a čas je polzel skoz njih prste in nihče ga ni mogel zadržati.

Drug drugemu smo kvaliteta časa, samemu sebi kvantiteta.
S časom kvantitete je človek pridobival in izgubljal,
zmagoval in bil poražen, a fluida nikoli porodil.

Kot vino v sodih Gospodovega časa je človek zorel,
zmagovalce je odplavil tok umetnega časa,
za seboj pustil brodolomce na splavih časa drug drugega.

Ne bo več mladosti, ne starosti, le polne in prazne čaše bodo ostale.
Čaše poklonjenega časa in čaše ukradenega, mrtvega časa.

Kdor se bo ustavil, bodo skozenj stekle vsebine,
kdor bo skozi čas še vedno skušal biti nekdo, praznine.

Čas ujete svetlobe v temo je minil, zdaj duše ne preganja več tema.
Čas vsebin je pokril vso temo, a odprl tudi praznine ukradenega časa.

  • Share/Bookmark

Izpostavitev

28.02.2017 | Komentiranje onemogočeno

Duh deluje po pravilu izpostavitve ali sprejetja smrti.
Dve izpostavitvi obstajata, v imenu življenja in v imenu lastne potrditve.

Ni življenja, če ni sprejetja smrti. Ni boljših, ne slabših stvari v življenju, so le težja in lažja sprejetja. Vsako sprejetje, žarek svetlobe, vsako nesprejetje, senca teme.

Človek lahko sprejme vse, a sam odpre le polovico svetlobe na obzorju lastne teme. Le iz sprejetja teme z dveh strani, vzhaja sonce večne pomladi.

Zakonitost svetlobe je tema in zakonitost teme je svetloba.
Tema je potovala iz podzavesti v zavest in nazaj v podzavest ali duha
in na svoji poti preoblikovala vse.

Vse, kar je živelo, je bilo manifestacija življenja in ves fluid življenja, fluid Gospodove smrti. Bil si svetloba Gospodove teme. Po svobodni volji je človek pripadal življenju ali sebi v ogledalu smrti.

Majhen je svet človeka, a neskončen svet stvarnosti v njem.

Vsaka duša je sumirala svet nekih vsebin, a stvarne so bile le toliko, kolikor je bilo izpostavitve dveh strani. Enostrane izpostavitve so vedno subjektivne, dvostrane objektivne.

Stvarnost je izpostavitev dveh strani. Pogumna duša se je izpostavljala v imenu stvarnosti ali druge strani, samovoljna vedno le v svojem imenu.

Duha odpira človek, ki spoštuje življenje.
Vse velike reči nosijo v sebi največjo skromnost
in le skromnost bo rešila človeka, ko bodo ugašali fluidi.

  • Share/Bookmark

Paradoks

25.02.2017 | Komentiranje onemogočeno

Tekel je čas našega določila na račun nedoločila Boga v nas.
Bili smo deljeni v nedeljivem Gospodu.

Duh ali osmina se je manifestirala v oblikah časa in prostora. Na tirih deljenega smo prispeli do osmine ali do nedeljivega, do duha nedoločila, ki bo začel delovati kot določilo znotraj nas. Duša bo sedla v duha osmine in porodila celoto ali pa bo duh celote vstopil in zajel dušo ter jo zvrtinčil do osmine.

Na polovici procesa bomo izgubili točko medodnosa, čez polovico bomo izgubili ravnotežje v nas samih. Končan je vsak proces zunaj človeka, začne se proces znotraj in udejanja čas norosti na eni strani in modrosti na drugi.

Toliko modrosti si razumel, kolikor si zmogel nase vzeti norosti.

V svoji deljenost smo drug drugemu norost, le v pristanku na norost pri sebi, nedeljivost Gospoda deluje v nas – kot prostost zunaj nas. Kdor vzame norost nase, odpira drugemu modrost.

Vsaka logika je zrcalna, vse kar se drži lastne logike, je odtujeno od življenja ali od nedeljivosti Gospoda. Vsa logika ti je bila dana zato, da bi po njej lahko sprejel nelogiko, vsa modrost zato, da bi po njej lahko nase vzel norost. Kdor sprejme nelogiko, življenje deluje kot logika v njem, kdor pa obstane v svojem pravilu logike, je življenje zvezano v njem.

Vsaka lastna logika sodi drugo,
vsak pristanek na lastno nelogiko,
druge strani prostost.

V držanju lastne pravilnosti boš postajal vse večji norec, suženj lastnih iluzij, v pristanku na norost, prosta pot stvarnosti.

Če bi zmogel nase vzeti vso norost in bil pripravljen izgubiti svoje mesto, bi razumel neskončno modrost in vode življenja bi tekle skozte. Kdor pa vztraja pri svojem, ostaja na mestu, a življenje mesto menja in odide od njega. Ali menjaš mesto ti ali življenje.

Živeli smo v zrcalu svojega sveta, zdaj se je odprlo okno v svet in skozenj bomo vstopali v nov svet. Kolikor bomo svoje mesto zapuščali, bo življenje vstopalo v nas, kolikor se bomo držali svojega mesta, bo življenje odhajalo od nas.

Dokler se proces dogaja v duhu, nihče ne ve, le duša po svoji vesti sluti in človek čuti vsako neravnovesje s stvarnostjo.

Bivaš na točni sredini med pojavnostjo in nepojavnostjo, zato si v stalnem telesnem in duševnem neravnovesju ali gibanju, a čas v tebi stoji, dokler ne sprejmeš nepojavnosti nase. Skozi dovoljevanje pojavnosti, pokrivaš lastno nepojavnost in če bi človek dovolil vso pojavnost, bi svojo nepojavnost popolnoma pokril. Tako človek seda v svojo nepojavnost ali pojavnost.

Jezus je vsa določila sprejel in tako sedel v nedoločilo, v duha nedeljivosti Gospoda in čaka pokritja ali sprejetja z druge strani. In jagnje Božje je, ki odjemlje grehe sveta, kajti nase je vzel vso norost tega sveta.

V duhu je življenje pokrito in zrcala razdeljenega časa med tebe in mene, so ugasnila. Kdor se je ustavil in kakor On pristal na vsa določila, je postal nedoločilo ali točka stvarnosti. Po dveh mirujočih ali nedoločilih, bo stekel čas stvarnosti ali živega življenja.

Skrivnost Svetega Duha je skrivnost časa, je tok drug po drugem. Le človek, ki bo sprejel vso norost, bo preživel v njem.

Vse lastne poti bodo izgubljale smeri in človeku se bo vrtelo od njih, kajti nikjer več ne bo nikogar kot točke ravnotežja lastnih poti. A kjerkoli boš obstal v imenu nečesa, boš most vsemu in vsakomur, ki je tudi sam obstal na poti brez poti.

Strme so steze lastne logike in trdi pristanki na tleh nelogike, a šele ko človek zapusti svoj svet in pristane na nelogiko, življenje razpre svoje dlani in izravna poti pred njim.

Če nam nekaj ni logično, ne vidimo razlike.

Mnogi bodo videli, a ne razumeli,
vsi, ki bodo razumeli, bodo videli, ker bodo vedeli v sebi.

Le tisti, ki bodo pristali na nelogiko,
bodo vedeli za razliko, čeprav je ne bo videti.

Življenje bo ležalo pred vsakimi nogami,
le vdani ga bodo videli in vzeli v svoje dlani.

  • Share/Bookmark

Usmiljenje do življenja v sebi

24.02.2017 | Komentiranje onemogočeno

Nisi nosil eno življenje v sebi, temveč dvoje življenj. Eno je spalo v tebi, drugo je iskalo zunaj. Vedno je eno življenje iskalo drugo življenje. Vsak Zemljan, odkar svet stoji, je celo življenje iskal življenje. Upal je in iskal na jutrišnji dan življenje.

Nekdo je celo življenje zaupal v drugo, notranjo stran in je iskal. Bil se je pripravljen deliti, izgubljati ure na tej strani v imenu druge strani. Spet drugi si je prišteval na tej strani ure na račun nenajdene druge strani.

Če jaz tebe dovolim kot prvega,
sem drugi in če sem jaz prvi, moraš biti ti drugi.

Človek, zavedaj se bistva, da nič ni brez razloga: da ne bi iskal, če ne bi imel osnove v sebi, ki jo iščeš. To je znak, da nosiš drugo življenje v sebi. In kaj bi iskal, če ne svoje življenje? Nič drugega ni vredno iskati z vsem svojim bistvom.

Ko boš našel življenje, boš nezavedujoče pozabil na iskanje.
Prišel bo dan, ko boš enostavno pozabil iskati.

Smo v času, ko je notranje življenje po modrosti popolnoma prepoznano in oblikovano, zato je prišel čas rojstva, prebujanja življenja v življenju.

Drugi jaz v tebi se hoče prebuditi s celim telesom, dušo in duhom.
Kolikor rojstva ne boš dopustil, toliko bo neznosnih bolečin.
Dvanajst postaj križevega je pred vsakim
in blagor milostnemu, ki bo sebi dopustil rojstvo.

V tem času boš spoznal, koliko si trd ali milosten do sebe.

Do samega sebe moraš biti milosten,
do lista v listu, dneva v dnevu, misli v misli, dlani v dlani…
Človek se zataji že, ko se oblači,
in potem, ko se kot gospod nosi pred drugimi,
namesto da bi bil milosten do sebe notranjega
in mu dopustil živeti.

Milosten moraš biti do tistega v tebi,
ki je edini vedno upal na življenje.
Preko vsakega, ki ga dopustiš,
dopustiš sebi dejanskemu živeti.
Le Jezus ga je dopustil popolnoma.

Si edini po drugem jazu in mnogoteri po prvem
in če daš prednost mnogoteremu, mora prvi spati.
A drugi se prebuja
in svet prvih in svet drugih jazov se bo ločil povsem naravno –
pri vsakem bo eden odmrl in svet edinega bo oživel.

Drugi v tebi pa nisi ti sam, temveč vsak in vse drugo,
ki bo živelo na tvojem mestu in to bo tvoja razveza in tvoje življenje.

  • Share/Bookmark

Tukaj in tam

20.02.2017 | Komentiranje onemogočeno

Človek hoče biti tukaj in tam in tam in tukaj naenkrat
in ta lok ga razteza kot mavrico čez svoje nebo,
a le tisti, ki se zaveda, da gleda,
odpira v sebi mesto svojega miru,
kajti ne ena, neskončno je ničel v vertikali njegovega pogleda,
ki čakajo prijatelje kot semena na pomlad.

  • Share/Bookmark

Sprejetje

18.02.2017 | Komentiranje onemogočeno

Smrt sama je prisila v sprejetje in življenje čas sprejetja te prisile.

Prisile v sprejetje ne more biti, dokler nekaj ni dokončno. Sedaj je čas prepoznan in ves svet, ne le posamezna dejanja, gre v prisilo sprejetja ustavljenega časa.

Ko je nekaj popolno, ni nobene gravitacije več, je le še sprejetje vertikale. V točki ustavljeno je mogoče le sprejetje ali upor. Čez to mejo se bo šlo v večno življenje.

Čim človek spreminja vero v relikvijo svoje varnosti, ni v sprejetju ustavljenega stanja.

Do sedaj nič ni bilo zamrznjeno, bilo je v gravitaciji, ko so ljudje lahko rekli, se bomo pomenili, a vedno je šlo na račun ustavljenega stanja nekoga. Zdaj je vsak čas dejanja v trenutku zamrznjen, če ni sprejetja ustavljenega stanja z dveh strani. Prisila v sprejetje ali zamrznjeno stanje dejanja je zadnja milost nad ljudmi.

Le v sprejetju je pomlad, v nesprejetju večna zmrzal.

»Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.«
je dejal in Njegov čas se je ustavil v Očetovi desnici,
čakajoč na dan,
ko se bo z nekom igral kot veter v cvetlicah pomladi…

  • Share/Bookmark