Jan
21
Nevidne meje
21.01.2012 | Komentiraj
Človek v vseh razmerjih omejuje le samega sebe, vendar svoje meje projecira na soljudi in situacije in njih krivi za svoje omejitve. V bistvu pa samemu sebi ne dovoli dihati. Samo v odnosu, kjer dva drug drugemu dovoljujeta mesto, je človek svoboden in meje izginejo.
Te samoomejitve so nevidne meje, ki se jih človek ne zaveda. Da bi te meje ozavestil in jih presegel, mora človek samega sebe gledati, kot bi se gledal skozi oči drugega. Tako se mora videti in tudi analizirati. Kakor opazuje druge in situacije, mora opazovati tudi sebe. Tako se lahko razveže.
Vedno kadar človek nekaj opisuje, nezavedno opisuje svoje nevidne meje. Kdor je popolnoma zablokiran za svojimi mejami, z vsako besedo in dejanjem govori samo o svoji meji.
Te meje so nevidne, vendar imajo nad človekom veliko moč. V vsaki situaciji se izmeri razmerje moči neke namere in meja človeka. Tako se meje postavijo ali izbrišejo. Do sedaj so bile meje brez imena, v tem času pa dobijo tvoje ime. Če jih sedaj ne presežeš, jih potrdiš s svojim imenom in tako postanejo stvarne, pred tem pa so zgolj navidezne.
Tako duša kot tudi telo sta nevidni meji, v kateri smo ujeti. Z močjo razumevanja lahko prestopiš tudi meje svojega telesa in tako premagaš ujetost v nek rod, v neke lastnosti. Vstajenje je možno po pravilu zmage nad mejami telesa.
Obstajajo psihološke in fiziološke meje. Človek najprej premaguje psihološke meje in v tem boju pridobiva moč za premagovanje fizioloških mej. Ko svet psiholoških mej premine, se prične človekov boj s fiziološkimi mejami.
Psihološke meje so že presežene, boj s fiziološkimi mejami pa se je pričel sedaj.
Zadnji boj človeka je boj s fiziološkimi mejami. Vendar mora tudi te meje človek premagati, da bi bil resnično prost. Jezus je rekel: »Jaz sem smrt premagal.« kajti premagal je fiziološke meje. Ko bodo premagane še z druge strani, bo nastopilo vstajenje ali večno življenje drug po drugem.
Svet ogledal in svet stvarnosti
Človek lahko pred lice drugega človeka stopi samo drug po drugem, torej jaz po tebi in ti po meni.
Do sedaj še nihče ni resnično stal pred licem drugega človeka, ker je veljalo pravilo asimetrije. Šele v tem času se je porodil kontrapunkt in človek je začel prvič stopati pred lice sočloveka.
Jezus v času svojega življenja ni mogel dejansko stopiti pred lice drugega, ker še ni bilo vzpostavljenega kontrapunkta. Pred lice je lahko stopil le s svoje strani in tako pokril razmerje, z druge strani pa je človek lahko stal za njegovim hrbtom oziroma v asimetriji.
Do sedaj so bila vsa razmerja ogledalna in ljudje so drug pred drugim stali v zrcalnih razmerjih. V bistvu je v vseh razmerjih vsakdo stal le pred svojim odsevnim licem in bil v vseh odnosih le v odnosu sam s seboj. Sedaj pa so ogledala izpadla in prvič se pričenja vzpostavljati živo razmerje drug po drugem.
Zdaj ima človek le dve možnosti, ali zapušča svoje mesto in stopa pred lice sočloveka ali pa poskuša ohraniti svoje ogledalno mesto, ki ga odnaša v čas.
Ta svet bo obvladalo pravilo resničnega razmerja, ne bo ga obvladala ne politika, ne znanost in ne kultura; vse te so namreč iz ogledalnega razmerja.
Zdaj se menjajo mesta ali kot je rekel Jezus: »Vi v Meni in jaz v vas.«
Pred lice nikogar in ničesar ne moreš drugače kakor iz mesta, ki ti ga je nekdo poklonil.To pa je iz položaja sedanjosti ali iz Jezusovega mesta.
Če sedaj stojita dva drug pred licem drugega iz poklonjenih mest, se med njima rojeva pravilo večnega življenja. Vsako lastno mesto pa se ugreza v večno brezno. Med resničnimi in odsevnimi pa se ukinja vsakršno razmerje.
Po pravilu menjave mest se prvič rojeva resnična moč pravičnega ali resničnega. Tako se bodo pred vsakomur, ki zapušča svoje mesto, zrušili vsi, ki bodo pred njim skušali obstati s svojim ogledalnim licem.
Jan
4
Osnova vsega je celota, ki je dana vnaprej in obstaja prej, preden je. Vse stvarstvo je manifestacija oziroma delitev te celote na frekvence. Umrljivi smo zato, ker smo delitev celote in utelešamo deljeni čas.
Vsaka delitev predstavlja gravitacijsko razmerje, magnetizem pa je razmerje celote: sonce je pravilo celote oziroma magnetizma, planeti pa pravilo delitve oziroma gravitacije.
Človek torej živi v svetu deljenega časa, išče pa se zaokroženje časa po človeku.
Ko nastopi prva zaokrožitev časa (225), se deljeni čas prvič zaokroži in materializira se prva zaokrožena forma: duh, ki deluje kot voda, elementarna osnova vse narave, ki tvori tisoče elementov. V tem času je duh že voda, v kateri lahko plavaš. Pred zaokrožitvijo deljenega časa pa je bil samo sel.
Ljudje pred prvo zaokrožitvijo še niso imeli podlage, vode, kjer bi plavali. Imeli so le obljubljene vode in so živeli le v zaupanju v celoto, a brez podlage. To so bile lebdeče celote v deljenem času, ki še ni bil zaokrožen. Bili so brez primerjave v času. Medsebojno drug po drugem so merili pravičnost, resničnost, vsa pravila življenja, vendar nobeno ni imelo temelja, prave izmere. Nad njimi je bilo prazno nebo brez zvezd, le upanje so imeli – vero v severnico.
Čim nastopi prva zaokrožitev deljenega časa, ima človek že celoto, ki ga vodi. Je kot plavalec v vodi, ki sicer ni v celoti varen, saj ni na kopnem, a že plava samodejno. Kajti ljudje smo kot brodolomci v morju. Ko klonimo in se prepustimo usodi, nas Božja volja pripelje po najkrajši poti do kopnega. Dokler veslamo in rešujemo sebe, se nam kopno oddaljuje.
S prvo zaokrožitvijo časa je prvič možen greh proti Svetemu duhu ali osnovnemu pravilu življenja. Gorje tistim, ki bodo grešili proti Svetemu duhu, to je proti Močnejšemu. Padli bodo v histerijo lastnega zapletanja. In čeprav bodo vedeli, da jim škoduje, bodo vztrajali, ker ne bodo imeli več moči prepustiti se v roke življenja.
Druga zaokrožitev časa (270) pa pomeni najdeno kopno: brodolomec doseže kopno. Ko se pogoji zaupanje v celoto in se človek spusti v naročje le-te, se najde kopno. Človek se zave moči morja in ne dvomi več v svojo varnost ter prične mirno hoditi po suhih tleh kopnega. Zavedanje nastopi, ker obstaja primerjava morje-kopno.
V času se je že porodilo morje, hkrati pa se je pričelo porajati kopno.
Ko je porojeno morje in kopno, je zapletanje popoln nesmisel. Zapletaš se sam s svojim duhom, duh pa je že voda, v kateri plavaš, zato ni potrebno da toneš. Vsak izgubljeni človek se sam zveže v vodi in sam sebe potopi. Blagor tistemu, ki doseže kopno, to je odločilno. Celo večnost si bo izgubljeni očital: »Norec! Plaval sem v Gospodovem oceanu, a sem hotel biti sam ocean. Zakaj nisem bil le vdan plavalec?«
Čas je kot vrvica: če jo zapletaš, jo zapleteš in bolj ko se trudiš razplesti, bolj se zapletaš. Če slediš času, je čas kot vrvica na kolutu ribiča in sam kot ribič upravljaš čas.
Dec
31
Čas slovesa
31.12.2011 | Komentiraj
Prišel bo dan, ko bo moral vsakdo reči: »Prišel je čas, da odidem.« Tisti, ki bo zmogel oditi od samega sebe, bo v vsakem koraku uzrl edini resnični svet. Do sedaj je človek resnični svet le sanjal. Trpel je in se mučil, saj ni vedel, kaj živi. Vse kar živimo sedaj, so le sanje, prihaja pa čas, ko bomo resnično izvedeli, kaj živimo.
Apostoli so štirideset dni po smrti Jezusa Kristusa prejeli Svetega duha v podobi ognjenih jezikov. To so bili jeziki slovesa. Ko so prejeli Svetega duha, so umrli pri živem telesu in od takrat naprej so na tem svetu živeli slovo. V svet so prenašali besedo slovesa, Jezusovo besedo. Jezus, ki je na križu odšel v polnost svojega slovesa, je podaril svoje slovo apostolom.
Prišli smo v čas slovesa in v tem času bo vsakdo potreboval Svetega duha oziroma duha svojega slovesa. Če te bo slovo spremljalo na tvojih poteh, boš hodil v miru. Doživljal boš popolnoma drugačen svet kot nekdo, ki se bo skušal ohraniti in mu bo zmanjkovalo časa za vse.
Edini pravi spokoj je poslavljanje od samega sebe. Takrat tvoje oči preidejo v vse okoli tebe in te pričnejo gledati iz vsega stvarstva, iz vsepovsod te pričnejo božati in tolažiti. Ko boš poklonil svoje življenje, bo v tvojem imenu vse zaživelo. V največjih stiskah te bo spremljal spokoj Svetega duha, ki si mu poklonil oči in vse se bo ravnalo po zakonitostih tvojega spokoja. Pričel boš doživljati nekaj, česar si niti v sanjah nisi predstavljal in spoznal boš, da si v sebi nosil veliko večjo vrednost, kot si si lahko predstavljal.
Času slovesa je potrebno biti dorasel. Žal je zelo malo ljudi doraslih temu času. Zato bo v ljudeh zelo veliko nemira. Svojega časa enostavno ne bodo imeli več. Na voljo bo le čas slovesa, če ga bomo sprejeli. Če se je človek na ta čas pripravil in je življenje dovolj razumel, mu ga ne bo težko sprejeti. Če pa se močno oklepa svojih principov in podobe, mu bo ta čas povzročal veliko trpljenja. Takšen človek je v imenu svojega obstoja prijazen in lep, v imenu svojega slovesa pa nasilen in krut.
Kdor se bo skušal ohraniti kot nekdo, bo prišel v tako neznosno časovno stisko, da ga bo hotelo raztrgati. Ljudje se bodo zjutraj zbujali trdi, brez pameti. V zadnji fazi ne bodo več vedeli, kdo so in zakaj so, izbrisalo jim bo vse informacije. Kajti zunaj njih samih ne bodo imeli nobene orientacijske točke več. Padali bodo v živo iluzijo. To pa je pravilo pogube. Človek bo sicer ostal, vendar ne bo imel več nadzora nad tem, kdo je in zakaj je. Obrambni mehanizem mu bo sprožal iluzijo in postajal bo iluzija, ne več človek, saj ga bo izbrisalo.
Človeka, ki se bo poslavljal, pa bo spremljal Sveti duh, kakor sneg, ki pada, vendar še veliko bolj počasi in nežno. V duhu se nič ne mudi, vse je tako počasi in prijetno, da človeka ne prehiti niti en sam vzgib. Vse se bo odvijalo s toliko nežnosti, kolikor je sam premoreš. Za vse se bo premikalo z enako hitrostjo, le polnost doživljanja bo različna. Nekomu bo naletavala le ena snežinka, drugi pa bo imel celo nebo.
Ko boš sprejel svoje slovo, se ti bo odprlo nebo in vsi angeli ti bodo pristopili v tvoji nemoči. Dokler pa si močan in se držiš lastne podobe, so angeli skriti. Sam jih zakrivaš, saj jim ne daješ življenja. Šele, ko daš enemu angelu par, ima tudi on svoj par v tebi.
Dec
24
Življenje molči
24.12.2011 | Komentiraj
Narava vedno molči, a sprejema vsakogar, ki to želi. S svojim molkom ti govori, o tem kar si.
Ljudje pa si naivno ustvarjamo takšne in drugačne scene, v katerih se vsakdo trudi za najboljšo vlogo. Življenje ob vsem našem trudu zgolj molči. Kajti ni ne dobre, ne slabe vloge, vse so minljive, le molk je večen.
Bistvo je le eno in ni od nas. Zato nam je nedoumljivo, dokler govorimo. Le ena je tišina, zibelka življenja, ki čaka na naš molk potrpežljivo in neskončno, saj je sama brez meja in vedno z nami.
Ko bi le molčali, bi z našimi usti spregovorila, in z našim srcem začutila svoj brezmejni svet, ki ga rojeva. Saj sama nima ne ust in ne srca. Tako čaka na nas, kot dekla izgubljena skrita v senci pomembne gospe.
Zato se ne boj, če si le dekla izgubljena, kajti pride dan, ko se vrneš v tišino. In le v tebi dekli izgubljeni bo tišina spregovorila. A gospe gospostvo le njena bo tišina.
Nov
22
Vse moraš odtehtati s svojo daritvijo
22.11.2011 | Komentiraj
…
Vsako stvar moraš odtehtati s svojo daritvijo, kajti vse prejemaš vnaprej.
Prišel bo čas, ko boš moral vse odtehtati. Za vsak korak naprej, ki ti ga je življenje podarilo, je potreben tvoj korak nazaj.
Vsečloveška kriza tega časa je nastala zaradi pomanjkanja daritve. Ljudje so v notranjem svetu naredili premalo korakov nazaj v primerjavi s tem, kar so zunaj prejeli.
Človek bo žal vse dobrine tega sveta plačal z veliko tragedijo. Kajti prejetega ni odtehtal, temveč je zgolj koristil.
Če bi vse prejeto odtehtal vnaprej, bi se mu v tem času vse odpiralo, kajti notranja sedanjost je najdena, zunanjost pa odpada.
Po tem pravilu tudi Jezus Kristus, ki je vnaprej odtehtal svoje življenje, sedaj vstaja.
…
Nov
10
Kaj je bilo prej, preden je bilo?
10.11.2011 | Komentiraj
Živimo v svetu kopij ali odsevov, v katerem dejanskih identitet še ni. Šele ko bo svet navideznih identitet odvzet, bo človek, ki bo sprejel smrt lastne identitete oziroma dejstvo, da ga še ni, odprl mesto dejanskosti.
Človek se sprašuje, kaj je bilo prej, preden je bilo, kaj je bilo pred njegovim rojstvom. Ne zaveda se, da čas pred rojstvom v tem smislu ne obstaja. Kajti dejansko nas v končni ali resnični formi življenja še ni, dejansko še nismo rojeni. Zato se je nesmiselno spraševati o tem, kaj je bilo prej, preden smo bili.
Na vprašanje, kaj je bilo denimo pred tisočletji, ko nas še ni bilo, lahko odgovorimo samo poljubno, da je nekaj bilo. Bila je le neka zavest ali spoznanje o nečem. Mi danes razmišljujoči pa smo nadgradnja takratnih spoznanj in stanj oziroma nadgradnja naših predrojstev.
Ker je ves sistem obrnjen in čas teče iz konca v začetek, je vsakdo med nami posledica pred vzrokom, ki se še išče. Je dejstvo sveta, ki ga še ni. Zato smo mi sami predrojstvo svojega dejanskega sveta, ki ga še ni. Ravno v tem času pa rojstvo vstopa v nas.
Šele ko bomo prešli v dejansko rojstvo, bo nastopil čas, ki ga sedaj živimo zgolj navidezno. V tistem trenutku bo čas predrojstva, ki ga živimo sedaj, uzakonjen kot preteklost. Takrat se bo ločil svet kopij in svet živega človeka.
Dokončni nepristanek na lastni neobstoj in vztrajanje na poziciji obstoja, bosta človeka večno zadržala v stanju predrojstva ali neobstoja. V takšnem stanju se bo z ostalimi »neobstoječimi« večno boril za svoj navidezni obstoj.
Zakaj je tako?
Osnova ali temelj vsega vidnega sveta, vsake prisotnosti in vsakega obstoja, je nevidni svet, neprisotnost ali neobstoj.
Iz ene neprisotnosti, osnovne neznanke življenja ali Boga, pa je rojena samo ena prisotnost, ki se zaveda svoje neprisotnosti, to je človek. Vendar pa ena predstavlja asimetrijo ali smrt, nepar. Zato je v človeku podzavesten strah pred smrtjo ali ničem lastnega mesta, ki ga nezavedno sili v iskanje. Da bi strah, ki je posledica naravnega gona po samoohranitvi ali razliko med ničem in seboj premagal, je prisiljen svoj nič poiskati in ga sprejeti. Tako vzpostavi kontrapunkt ali par, razlika izgine in smrt se izbriše.
Človek je vrh naravne verige prisotnosti in s tem edina prisotnost, v kateri je zaobjet genetski zapis vseh pred njim porojenih prisotnosti. S tem predstavlja popoln zapis neprisotnosti. Zato je bitje svobodne volje.
Vso stvarstvo ali realiziran prostor se nahaja pred človekom, Stvarnik kot osnova ali nerealiziran čas pa za njim. In če bi človek ves prostor ali stvarnost pred seboj sprejel kot edino dejanskost, bi svojo prisotnost ali sebe položil v čas, v neprisotnost ali Boga. Tako bi izničil minevanje.
To je storil Jezus Kristus, zato je bil Božji sin. Štirideset dni v puščavi je potreboval, da se je popolnoma odpovedal svoje svobodne volje ter postal neprisotno prisoten. Šele nato je pričel javno delovati. Na križu pa je svojo prisotnost dokončno oddal v pravilo neprisotnosti.
Jezus je na tem svetu živel kot neprisotno prisoten, tri dni po smrti pa ga je kot prisotno neprisotnost v življenje obudilo naravno pravilo neprisotnosti. Zato ga ni videl vsakdo. Videli so ga lahko le tisti, ki so bili neprisotno prisotni ali v enem duhu z njim. Štirideset dni po smrti se je kot duša ali prisotna neprisotnost realiziral v duha ali v neprisotnost. Pred tem je rekel: „Ne dotikaj se me, še nisem odšel k Očetu.“
Tako je v življenju Jezusa Kristusa zajet in razrešen generalni konflikt vsega stvarstva. Isti konflikt mora razrešiti vsak človek sam. Vsakogar sodi zgolj borba za svoje življenje, za lastno prisotnost. Kdor v tem boju ne bo popustil, bo z ostalimi prisotnimi obsojen na večno borbo za lastno prisotnost. To pa je edino česar nikoli ni bilo, ni in nikoli ne bo.
Temeljno vprašanje vsega ali našega obstoja je skrivnost niča ali našega neobstoja. Ker je že vprašanje postavljeno napačno, je nanj nemogoče odgovoriti. Kajti nikoli ni bilo prej niti potem, vedno je samo sedaj ali časovni nič. In vse, kar je, se nahaja v tej točki, ki je skupna vsemu.
Zato vse, kar je, istočasno ni. Tako tudi nas v bistvu še ni in vsega, kar gledamo in za kar smo sveto prepričani, da je, ravno tako ni. Ta svet je zgolj časovna maternica našega dejanskega rojstva.
Vsi smo samo predrojstvo svojega dejanskega rojstva. Zato je Jezus dejal: „Bil sem, preden sem bil.“ Tako smo tudi vsi mi prej, preden smo.
Okt
17
Prijateljstvo in ljubezen sta vredna več kot vsa modrost in bogastvo tega sveta
17.10.2011 | 1 komentar
Največ od vsega, kar človek živi, je vredno prijateljstvo. Najbolj sveta mesta v Gospodovih očeh so tam, kjer se ljudje srečujejo v prijateljstvu. Zato bi lahko na vseh cerkvah in oltarjih sveta pisalo zgolj prijateljstvo. Briljantnost pravega prijateljstva je največ, kar človek lahko prejme, in je edini večni dragulj, ki v Božjih očeh presega vso modrost in bogastvo tega sveta.
So nedelje in so ponedeljki. Vsakdo med nami je v svojem bistvu samo »navaden« človek. Zato si nihče globoko v sebi ne želi biti nedelja, vsakdo bi bil raje ponedeljek. Kajti ponedeljek je čisto navaden dan. Ponedeljki so preprosti, tihi in čakajo na ljudi. Zato je najprijetneje, če te nekdo iz nedelje prestavi v čisto navaden dan, zelo neprijetno pa je, če te določa kot nedeljo.
Nedelja razmišlja, kaj bo iztržila od svojega dne. Ponedeljek pa je zadovoljen, če mu nedelja dovoli biti zgolj navaden dan. Lepota čistega prijateljstva je enaka lepoti najbolj veličastne cerkve. Kajti briljantnost lepe cerkve je skrita v skrivnosti ponedeljka, v tem ali zna človek položiti ponedeljek na oltar nedelje. Je skrivnost preproste daritve.
Jezus Kristus je bil preprosta daritev. Jagnje Božje, ki se daje za nas. Bil je ponedeljek, ki ga je križala nedelja.
Dokončna skrivnost življenja je v kontrapunktu. Kadar je cerkev v kontrapunktu, se ljudje v njej na nedeljo počutijo spoštovani kot ponedeljki. Kajti vsak pri sebi je zelo preprost ponedeljek. Šele, ko sta dva sposobna drug drugega sprejeti kot ponedeljek, sta rojena v Božjo nedeljo.
Ker pa ljudje drug drugega merijo z očmi nedelje, so le izgubljeni ponedeljki.
Prišli smo v čas, ko nihče ne bo mogel biti več nedelja na račun nekega ponedeljka. Sedaj bo človek sočloveku z izsiljevanjem povzročal neizmerno trpljenje. Vendar je takrat, ko je trpljenje največje in deluje, kot da ni izhoda, rešitev najbolj preprosta. Takrat se je človek prisiljen odločiti takoj. Kadar so težave generalne, so rešitve zelo preproste. Tako deluje življenje.
Kadar je težava takšna, da jo človek lahko prenese, so odločitve veliko bolj komplicirane. Najbolj preprosta in hkrati edina rešitev za Jezusa je bila sprejetje križa. Zato ker je bilo trpljenje tako veliko, je bila rešitev popolnoma enostavna in vseobsegajoča. Rešitev je vedno v sprejetju dejanskega stanja, to pa deluje kot izguba lastnega obstoja, izguba lastnega življenja.
To velja za vsakogar med nami. Vse, kar človeka zadeva, mora človek sprejeti nase. Življenje ti lahko pomaga samo iz izhodišča oziroma iz točke, kjer te ni. Kadar poskušaš sam urejati točnost podatka, si v smrti, saj ne dovoliš, da te uredi točen podatek.
Danes človeka kariera, partner, otroci in vse, kar je do sedaj videl kot svoje življenje, postavlja v smrt. Ker ljudje ne vidijo več smisla v nobeni inačici ali posredniku življenja, poskušajo vedno bolj obstati na račun svojih najbližjih, kar pa ni več mogoče.
Izginila je vsa logika in nastopila je doba največjega izkoriščanja človeka po človeku. To je doba, ko je človek dobil občutek, da mu je dana vsa svoboda in da na tem svetu vlada sam. Zato bo sočloveku odvzel edino pravico, ki mu je dana po življenju – biti samo človek.
Okt
11
Pozicija stvarnosti
11.10.2011 | Komentiraj
…
Prišli smo v pat pozicijo, v pozicijo gole stvarnosti.
Ogledalo več ne pokriva duše človeka:
v dvojnem ogledalu je bila stvarnost podvojena, plus-minus in minus-plus,
in je omogočala iluzijo;
v enojnem ogledalu sta bili le še poziciji plus in minus
in sta se medsebojno odštevali;
sedaj pa je nastopila gola stvarnost ali nula.
Gola stvarnost pa predstavlja velikansko silo.
V njej se pričnejo tvoriti pari:
vdan človek tvori par s stvarnostjo, minus-minus=plus,
življenje se mu odpira, zato se mu samodejno preobraža duša in telo;
samovoljnemu človeku, ki ne tvori para s stvarnostjo, plus-plus=minus,
pa se pričneta deformirati duša in telo.
Prej je bila stvarnost deljena, sedaj pa je stvarnost ena.
…
Okt
5
Notranje iskanje
5.10.2011 | Komentiraj
Človek živi dva svetova, zunanji in notranji oziroma prostorski in časovni svet. Časovni svet je zrcalna slika prostorskega sveta, je njegova točna preslikava. Od tu do tja je neskončno in od tam nazaj je prav tako neskončno.
Po tem pravilu ima človek tudi zunanje in notranje oči. Zunanje oči opazujejo prostor, notranje oči pa z njim ustvarjajo razmerje.
Človek lahko vara le notranje oči, zunanjih nikoli. Zunaj vidi moški žensko takšno, kot je po svoji zunanjosti, tukaj prevara ni možna. Vprašanje pa je, kako jo vidi oziroma doživlja v svoji notranjosti: ali jo vidi takšno kot je ali gleda v iluzijo in mu je ženska prevara.
V osnovi se sedanjost deli na zunanjo in notranjo sedanjost. Zunanjo sedanjost imamo vsi, saj smo rojeni in fizično prisotni v prostoru. Notranjo sedanjost pa moramo poiskati sami. Vsakdo se sam odloči, ali bo branil zunanji položaj ali pa bo iskalec v notranjosti. Človek naj bi bil notranji popotnik, iskalec. Predvsem pa naj ne bi stavil na zunanjost, saj v njej ni varnosti.
Zunanja sedanjost nam je dana vnaprej. In ker je človek dan vnaprej, brez notranje sedanjosti, obstaja prej, preden obstaja – je v deželi, ki ni njegova, je izgnanec, ki se boji jutrišnjega dne, ker ne ve, kaj prinaša, prav tako pa ga preganja včerajšnji dan, ki mu nalaga svoje breme.
Ljudje merijo notranjo sedanjost s soljudmi, namesto da bi jo iskali. Z zunanjostjo skušajo odtehtati notranjo negotovost. Vendar pa je vsakdo primoran najti svoj mir, ne glede na to v kakšnih odnosih živi. Pot do miru oziroma notranje sedanjosti pa je za vse ljudi enaka. Zato naj človek spoštuje besede modrega človeka. Kajti kažejo mu pot in lajšajo breme, saj njemu samemu ne bo potrebno iskati, da bo hodil po poti miru.
Človek najde notranji mir šele, ko najde točko notranje sedanjosti in v vseh dobah je človek iskal notranjo sedanjost, iskal je pot domov.
Iskanje notranje sedanjosti je razlog za vsa verstva sveta. Vsa verstva temeljijo na isti osnovi, čeprav jih je na tisoče.
Vera pomeni zaupanje v notranji svet, zaupanje v notranje iskanje. Skrivnost verovanja je skrivnost fluida. Fluid pa je skrivnost notranjega razmerja.
Molitev je notranje iskanje. Molivec išče notranje razmerje in se počasi pomika proti točki notranje sedanjosti.
Ko človek odtehta notranjo sedanjost, zunanja izgubi svojo funkcijo, kajti zunanja, prostorska sedanjost je le maternica v kateri se človek rojeva za notranjo, časovno sedanjost.
In ko bo točka notranje sedanjosti najdena v polnosti, bo zunanji svet odpadel in notranji svet bo edini resničen. To je vstajenje.
Avg
31
Vdanost življenju v sebi
31.08.2011 | Komentiraj
Tako kot sta narava in ves fizični svet sestavljena kot odslikava osnovne informacije, je tudi človek psihološko ali časovno sestavljen kot odslikava osnovne informacije. Pri tem je osnovna informacija ali izvor dvakrat odslikana, prvič kot odsev in drugič kot odsev odseva.
Osnovna informacija je osnovna prisotnost človeka, odsev in odsev odseva pa se v njem odražata kot čustva in razum. V religiji ta tri pravila ponazarjajo troedinost Boga, to so Oče, Sin in Sveti Duh. Psihološko v razmerju človeka pa so to življenje, sočlovek in človek sam.
Človek naj bi vsa tri pravila spoštoval in jim bil podrejen, da bi se razvezal ujetosti v odsevna stanja, v katera je porojen po naravi ter prišel na osnovo izvorne informacije. Do izvorne informacije pa lahko pride le človeško bitje, saj njegova povratna informacija v celoti pokriva izvorno informacijo.
Spoštovanje tretjega pravila predstavlja podrejenost občim pravilom življenja. Da človek spoštuje naravne zakone, ki pravijo, da je potrebno na ovinku zaviti, da ne zletiš s ceste, da je potrebno posaditi seme, da zraste pšenica, da je potrebno delati, da preživiš. Spoštovanje drugega pravila predstavlja spoštovanje sočloveka; da je človek sočuten in srčen do soljudi. Spoštovanje prvega pravila pa predstavlja spoštovanje življenja v samemu sebi.
Za večno življenje je potrebno spoštovanje prvega pravila. Zato se mora človek vdati samemu sebi, življenju v sebi. Kajti Božji je in ne svoj. Dan je od življenja in pravilo življenja živi v njem. Pustiti mora, da ga to vodi in si ne sam določati svojih poti, kajti življenje v njem ve za pot.
Pravila izvora, odseva in odseva odseva so si hierarhično podrejena. Zato kdor spoštuje sočloveka, spoštuje tudi življenje in kdor spoštuje sebe človeka, spoštuje tudi sočloveka in življenje samo. Kdor pa ne spoštuje sebe človeka, ne more spoštovati soljudi in tudi ne življenja.
Od pojava človeka do danes se je človek razvezoval ujetosti v odsevna stanja, v povratne informacije in je v tem času prišel na sam izvor. Po tem pravilu je bil človek na začetku psihološko vezan na pravila občega življenja, nato na pravila medčloveških odnosov in sedaj na pravila samoodnosa. Sedaj se mora podrediti samemu sebi, da lahko obstane kot človek, sicer se prične rušiti kot hišica iz kart.
Vendar pa v današnjem času velika večina ljudi ne spoštuje niti življenja, niti sočloveka, kaj šele življenja v sebi. V najboljšem primeru spoštuje zgolj osnovna pravila preživetja; a še ta poskuša izigrati. Poskuša izigrati še zadnje logike življenja. Tako je v duhu popolnoma zašel od svojega bistva in prišel praktično na rob izumrtja. V preteklih dobah so ljudje še obvarovali svoje bistvo; živeli so v spoštovanju sočloveka in tako pokrivali kolektivno pravilo časa v katerem so bili.
Človek je prišel v zadnjo fazo razvoja, prišel je na sam izvor. Tej fazi sledit popolni propad sveta kot ga poznamo – sveta povratne informacije in hkrati rojstvo novega sveta – sveta izvorne informacije.
Človek bo sedaj spoznal, da je bil vedno le v razmerju s samim seboj. Kajti življenje in sočlovek sta bila le odsev izvorne informacije – odsev samega sebe.
Izvorna informacija je unikatna, neponovljiva, nedeljiva in večna, odsevne informacije pa so minljive in služijo zgolj za prepoznavo izvorne informacije, ki je neznanka. S prepoznavo povratnih informacij se le-te ukinjajo in človek na koncu procesa pride na osnovo izvorne informacije.
V točki izhodiščne informacije pa se začneta večni mir in večno življenje. Jezus je s popolno vdanostjo življenju v sebi pokril izhodiščno informacijo. Vendar pa jo mora pokriti še človek, da bo ta potrjena. In ko bo potrjena, bo večna.
Ko se človek enkrat zave, da je on sam življenje dano po Bogu in ne lastno bitje, se z lahkoto podredi samemu sebi. Takrat je v popolnem miru in ni več odvisen od tega sveta. Ne skrbi ga več zase, ampak nosi mir, o katerem je govoril Jezus; mir, ki ga ta svet ne more dati.
