Iščemo prevajalce tekstov iz cikla Duh Resnice v tuje jezike

Če si vešč v znanju tujih jezikov (trenutno predvsem španščina, nemščina in francoščina) in bi si želel prostovoljno sodelovati pri prevajanju tekstov iz cikla Duh Resnice, kontaktiraj:

Še tako velika mojstrovina ali v nebo vpijoče čustvo
ne odtehta majhnega vzgiba,
ki tvoji prisotnosti pokloni dlani,
da lahko pobožajo spomin.

A dokler spomini plešejo med seboj,
jim vsakdo na svoj način daje takt,
ne vedoč, da je tudi sam med njimi,
dokler ga nekdo ne vzame v par z živimi dlanmi prisotnosti.
Šele takrat se zaveš, da spominov ni in jih nikoli ni bilo.
In tudi ni preteklosti, ki bi narekovala prihodnost,
temveč le milina večne stvarnosti.

Ko skozi svoj čas pomanjšaš dirigentsko palico
in jo na koncu opustiš,
si ves na mestu, kjer si že vseskozi bil kot senca.
In tam te najde z dušo in telesom tisti,
ki te išče z dušo in telesom že dva tisoč let.

  • Share/Bookmark

Vsa spoznanja

11.10.2017 | Komentiraj

Vsi odnosi so odklonski:
zamisli si, da se srečaš s samim seboj kakor s tujcem.
Mar se ne bi sodil po pravilu svojem?

A univerzalni zakon je kakor laserski žarek,
ki je vedno v vsem precizen,
ker nima odklona lastne sodbe.

Torej, če te ni, si laserski žarek življenja.
In življenje žarek tvoj.

Vsa spoznanja nam služijo le zato,
da bi lastne zakone življenja opustili
in dopustili delovanje edinega in samodejnega
čigar ključ je vsakdo med nami.

  • Share/Bookmark

Vsakdo je v svojem bistvu isti
in v nebistvu ali svobodni volji drugačen.
A vsi na meji šestega dne v brezmejnem pasu
med deželo istih in drugačnih.
S potnim listom osmine, ki je izven
in ni člen ogledalne celote ali faktor delitve
temveč je osnovni kamen množitve.
In naša identiteta neznanka te osmine,
ki ji manjka par množitve.

Zato v sedmem dnevu ali brezmejnem pasu dveh meja
vsakdo išče svoj par, da bi vstopil v svojo deželo.
Kajti nihče, niti Jezus, ne more sam vstopiti v izbrano deželo.

In vikajo in tikajo se v brezmejnem pasu tega sveta,
ki se iz dneva v dan vse bolj krči in izginja –
za vsakogar na svojo mejo.

Drugačnim se brezmejni pas istih razdeli do osmine
in temeljna osmina pomnoži z drugačnimi do celote
in znajdejo se v deželi drugačnih na osnovi istih
ta svet že ves spominja na to.

Istim se brezmejni pas drugačnih razdeli do osmine
in temeljna osmina pomnoži z istimi v celoto
in zrli si bodo iz oči v oči s toplino istega na osnovi drugačnega.

Tako bo svet v svetu porojen brezmejen za obe strani.

A tustrana brezmejnost vsega – od vesolja do svobodne volje –
le brezmejni prostor med dvema mejama,
ki se rojeva in mineva kot rojstva in smrti vse do zavedanja
…a v zavedanju premine
…in izgine.

  • Share/Bookmark

Vse okrog tebe je kot zgodba v kateri je vse ujeto v zaporedje osnovnih elementov. Le človek, poslednje bitje, ni ujet v zaporedje osnovnih elementov (Bog je sedmi dan počival), temveč v zaporedje sestavljanke duše, katero vsak – hoče ali noče – sestavlja v svojo sliko. In slike so kot film duha neke dobe.

Le človek je zmožen to prepoznati in – kot Jezus v puščavi – zbrati moč, da izstopi iz ujetosti v sen v prebujeno stanje stvarnosti z nekom.

Svet tustranega sanjskega telesa je svet od tu do tja, svet sanjske analize ali človekove duše, svet od tam do tu in tukaj mesto prebuditve.

S pravično, točno in razumno analizo se manjša teža našega kamna ali kroga od tu do tja in nazaj, da ga z lastnim vzvodom ob svojem času lahko privzdignemo in izpod njega vstanemo v prostost.

Vse tisto kar imenuješ zlo, je manifestacija kontrapunktične asimetrije, ki jo nevede pogojuješ sam, ker nekomu, ki ga doživljaš kot stvarnost, omogočaš kontrapunktično sliko njegovega sna. Torej, daješ mu par – kot bi si v stvarnosti podala roko.

Vendar, če bi ti ta sen presegel, bi njegova slika skupaj z njim samim v trenutku padla v asimetrični kontrapunkt in znašel bi se sam pred ogledalom brez manifestativnega prostora, ki mu ga ti omogočaš. Kajti kako si bo podal roko s samim seboj v lastno ogledalo?

Skrivnost moči zank življenja je v nemoči pred lepo zdravo gobo, ki je strupena le v toliko, v kolikor si je ne upaš pojesti. Njeno užitnost lahko razumeš do dna, v njeno užitnost lahko veruješ do neba, pa vendar gobo zmore pojesti le tisti, ki sebe zapusti in s tem spozna, da je edini strup vsakogar njegova lastnost, katere se boji v vsem.

  • Share/Bookmark

Vse in vsakdo obstaja na račun nečesa manjkajočega.
Vendar v tem računu primarni in sekundarni (prostorski in časovni)
ustvarjata plus ali minus magnetizme v gravitacijah manjkajočega.

Torej, vsak pojav je forma in manifestacija manjkajočega
kot navita ura, ki se ob svojem času izteče v nepojavnost.
A nepojavnost ena in edina skrivnost zavedanja
in zavedanje skrivnost večnega življenja.

Kajti le sprejeta nepojavnost v zavedanju
ima moč obuditve vsake pojavnosti
mimo računa manjkajočega.

  • Share/Bookmark

Zamisli si čas človeka po Gospodu –
kot ura v uri neke ure,
torej tri ure naložene druga na drugo kot ena.

Vdani tečejo zrcalno
v odpuščanju vsem drugim v protismeri kazalcev (predčasje),
lastni v smer kazalcev (začasje).

Ko glede na polnoč eni in drugi odtečejo šest ur,
se tretja ura po krčenju izniči
in ostane le še ura v uri.

In ko vdani steče v peto, lastni pa v sedmo uro,
se krog v krogu skrči za to uro –
vdanemu krog začasja, lastnemu krog predčasja.

In odvaja se krog novega edinega sveta,
vdanim neskončnega predčasja, lastnim neskončnega začasja,
med njima pa brezčasje, drevo spoznanja.

  • Share/Bookmark

Nevidna luč

30.09.2017 | Komentiranje onemogočeno

V sebi nosiš luč večnosti. Ta je časovna, nevidna očem tega sveta, je čas skozi prostor in je prostor skozi čas, ki mineva in se odšteva, a ujetost ostaja.

Le človeku je dano, da na poti svetlobe z vdanostjo sprejema temo in tako ujetost obvlada ali na poti teme vsega, v čemer se odseva, postaja suženj večnosti lastnega ogledala.

Prištevek luči si, ki te je obsijala in ugašaš od dne svojega rojstva, tema si, v katero se je ujela svetloba milosti do vsega na polovici poti do tistega pred seboj, a ti si tisti, ki lahko dovoli vse pred seboj in tako razveže minljivosti ali pa sveti sam v očeh tistega, kar pušča za seboj.

Ne tema, v katero si ujet – v njej imaš oči, srce, razum iščočega, ampak vse tisto, kar si dovolil pred seboj, si ti, vse, kar pa si pustil za seboj, na polovici poti nazaj, postaja tvoja tema – brez razuma, brez oči in brez srca, ker ni več iskanja.

Vse pred teboj je Božja luč in je milost pred teboj, kajti to tvoje mačje oko je le polovica svetlobe, a na drugi strani večna tema. Kar se na tej strani odšteva, se na drugi prišteva in kar se na tej strani prišteva, se na drugi odšteva.

Tako kot svetloba teče le v eno smer od izvora v svojo smer,
tako tudi človek, zato se ne more postaviti pred druge,
le odseva se po drugih kot mačje oko ali dovoli druge pred seboj.
Le ta pot je odprta, vse ostalo so odsevi.

In ni ostalo malo vsega, le izsiljevanja je vse več in več,
ker vse hoče obstati pred lici drugih za vsako ceno, a mačje oko ugaša.

Večnost nikoli ni bila tesna soba
ampak večnost, kjer vsakdo vsakega lahko brezmejno dovoli pred svoje lice.

Božja luč nikoli ni bila ujeta v nič,
čeprav se je skozi ujetosti prenašala iz roda v rod.
Ni omejitve v dovoljevanju tistega pred seboj,
omejitev je le v tebi in v tem, kar dovoliš pred seboj.

Vse bo ugasnilo v temo,
pa vendar na drugi strani toplina vsega, kar si dovolil pred seboj.
Božja luč je neskončna in večna v Njem, ki je dopustil vse pred seboj.

  • Share/Bookmark

Pravilo življenja

19.09.2017 | Komentiranje onemogočeno

Pravilo življenja je velo izven časa in prostora
kot duh ki veje… manjkajoča polovica vsemu.

Z Jezusom je vstopilo v pravilo časa
in vsaka samovolja je zamrznila v času preteklosti.

Sedaj postopno vstopa v prostor in odmerja sedanjost
in vsaka sedanjost bo podlegala večni odmeri prištevka
ali odštevka osnovne razlike za polovico.

  • Share/Bookmark

Razveza izvirnega greha

18.09.2017 | Komentiranje onemogočeno

Preddverje razveze izvirnega greha je v sprejetju vseh pozicij,
v katere si postavljen po vseh življenskih situacijah.

Sam izvirni greh pa se razveže s sprejetjem lastne smrti.

In v sedanjem času ne prvo in ne drugo sprejetje
od tebe ne zahteva nič truda, niti za atom.
Muko ti povzroča le upor pred dejstvom samim -
s tisoče reklamami samega sebe živega.

A potrebno je le eno in vstalo bi življenje tvoje.

  • Share/Bookmark

Gospodov krog

17.09.2017 | Komentiranje onemogočeno

Dovoljena tišina

Dovoljena tišina smo drug drugemu.

Milijone let okamenelega spomina zaokroženega vase spi znotraj nas.
In kakor le kamen kamen drobi,
tako le tišina okamenelega drobi kamenine tisočih let zaokroženih v nas same.
A le malokdo zdrži okamenelost in molči, ko vse drugo govori…

…pa vendar je Nekdo kot grob molčal,
niti za ceno lastne smrti tišine v sebi ni izdal,
Jezus,
zato je vsemu in vsakomur dovoljena tišina.

In ko bi tudi ti molčal, bi iz dovoljene tišine v tebi Jezus vstal
in ti bi govoril v Njem in v tebi On.

Zadnji krog

Vse je dokončano in zaokroženo v svoj krog,
le človek nedokončan – le val nekega vala,
pa vendar zato lahko vse ujeto v krog lastnega časa vzvalovi in razveže minljivosti.
A zato je potrebna tišina, tišina znotraj nas samih.

V svetu govorečih sladko so pele nimfe,
z gibkostjo svojo vabile so človeka v svoj svet okamenelih predstav o sebi
in mnogo jih je podleglo njim čarom v njih samih…
a zdaj teče zadnji krog in kdor je moder, v sebi molči…
kajti očuval bo svojo dušo okamenelosti, ki ostaja za vsemi govorečimi.

Le iz mesta tvoje tišine vstaja svet tisočih okamenelih,
ki čakajo tvoje tišine, da vzvalove in zaživijo v tebi,
ki zaokrožaš zadnji, Gospodov krog,
krog večnega življenja ali krog večne smrti.

  • Share/Bookmark