Čas in preprostost

25.04.2009Komentiranje onemogočeno

Tvoj čas je tvoj sovražnik, ki te preganja v lastnem hitenju. Nima imena, ker te preganja za teboj in v vseh smereh življenja. Zato hitiš, čeprav ne veš zakaj in kam, in misliš, da boš vse zamudil, če se ne boš gnal na vso moč.

Čas postane prijatelj le tistemu, ki se ustavi. Tistemu postane tih poljub življenja. Poljublja ga v tišini večera, v cvetenju pomladi ali v rumenenju jeseni. Lahko mu oživi kot prijatelj v orehu, ki spomladi zeleni in jeseni obdari.

Zato v življenju ne hiti. Kolikor zmoreš hodi počasi; če zmoreš obstati, pa toliko bolje. Kadar se ustaviš, te namreč čas poljublja s tisočerimi obrazi iz vseh smeri in kotov življenja. Če se ustaviš, te čas čuva v celem krogu, z vseh 360 stopinj. Takrat živiš preprosto ravno zaradi časa, ki je najbolj preprosta oblika življenja. Časa ne moreš definirati, ker nima oblike, ni ne bela ne črna, ne ti ne jaz.

Kljub vsemu pa čas rabi prostor, v katerem se manifestira in obelodani. Prikaže se z vsemi oblikami življenja, tudi s teboj in z menoj. Čas se obelodani takrat, ko dobi prostor, kar si lahko tudi ti. Po tem pravilu je čas skrivnost naše osnove, skrivnost nas samih.

Tvoj duh je tvoj čas, tvoja duša tvoja oblika tega časa, tvoje telo pa tvoja zakonita posoda, oblika, ki jo je postavil čas. Ali drugače: čas sam je tvoj duh, prosti čas tvoja duša, uzakonjeni čas pa tvoje telo. Najbolj čist oziroma elementaren pa je čas sam.

Če je človek preprost, se v njem obelodani veliko časa. Rojeva in oblikuje se v mnogih situacijah in stvareh pred njim. Lahko se oblikuje kot dobra misel, kot njegovo zdravje, njegova sreča, kot njegov mir. Ni potrebno, da se opredmeti.

Le človek kot čisti čas še ni dobil prostora na tem svetu. Na njem dobivajo prostor le upodobitve, ki vladajo svetu vse od njegovih začetkov. Skozi zgodovino se je človek upodabljal na različne načine, v dobi baroka so se na primer ljudje upodabljali z lasuljami in razkošnimi oblačili, danes se upodabljajo z različnimi kulturami in subkulturami, nihče pa kot človek. Ta je namreč še vedno skrit v času.

Človek živi v času, njegova podoba pa v prostoru. Vendar se podobe iz dneva v dan bolj umikajo iz prostora, v katerega vstopajo vse čistejše oblike življenja. V tem času smo ravno na meji, ko bo vanj vstopil elementarni človek iz časa, iz same osnove. To bo najbolj preprost možen človek.

Devica Marija je duša, ki je priznala svojo preprostost. Zato je postala simbol skrajno preproste osebe, ki je nekoč živela svoj čas v prostoru. Zato ostaja še naprej prisotna kot preprostost in iz časa trka na vrata prostora, na duše vseh ljudi. Človek sam je v svojem bistvu čista preprostost in Marija mu pomaga ravno s preprostostjo, ker se dotakne njegovega bistva, bistva duha človeka, ki čaka v času, da dobi svoj prostor in zaživi.

Jezus Kristus, sin device Marije, pa je človek popolne preprostosti, Preprostost sama. Zato je lahko na križu dal življenje za nas, za vsakega Zemljana in odšel v čas čakat, da se ta izpolni. Tudi njegove besede so besede preprostosti in zato popolne.

Jezus je rekel, da tja, kamor gre on, drugi zdaj še ne moremo, ker nam mora prej pripraviti prostor. Pripraviti ga je šel tebi človeku, ker živiš svoje življenje kot podoba in boš kot podoba tudi umrl. On pa je šel pripraviti prostor, položiti desnico kot osnovo za levo stran. Tako bo vsak imel prostor kot človek, da bo resnično živel. To je skrivnost človeka.

Živi počasi. Če le moreš, se ustavi in živi čim bolj preprosto. Skrivnost preprostosti je neskončna, prav tako pa je tudi skrivnost zapletanja neskončna, vendar ta zaradi izmikanja ustvarja brezno. Stvari lahko namreč človek tako neskončno zapleta, da postanejo te skrivnost časa samega – črna luknja, ki požira vse.

Nasprotno pa preprostost prinaša človeku blaginjo in modrost že na ta svet. S preprostostjo lahko izvabiš v prostor mnoge misli, ki se ti odpirajo kakor rože. Tudi blaginjo lahko človek začuti v hiši, ki sploh ni bogata in razkošna. In hkrati lahko v zlati palači čuti brezno časa, ki ga preganja.

S preprostostjo prebudiš sočloveka in sebe v prostor. Kljub temu pa človek težko najde pogum, da bi živel preprosto, kot človek s človekom. Raje umakne samega sebe, svoje bistvo človeka v čas, v prostoru pa živi svojo podobo, projekcijo, ki od njega ne terja tolikšnega napora. To stori zato, ker nima dovolj volje in moči. In zato je v konfliktu s preprostostjo, s svojim osnovnim bistvom.

Ob pomanjkanju moči, volje in poguma človek prekine vsako resnično razmerje, ki vstopa vanj, in reče, da je pač takšen kot je. Tisti hip v tem segmentu ni več človek, postal je podoba. Vsako vstopajoče razmerje mora človek hote ali nehote sprejeti, kajti le sprejetje prinaša mir.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Komentiranje je onemogočeno.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !