Spontanost je sprejemanje življenja

12.11.2009Komentiranje onemogočeno

Svoboda duha ni odvisna od človekovega razuma in čustev, temveč od njegovega nagona. Razum in čustva pa mu omogočata prepoznavanje nagonskega v sebi.

Nagon je kot potoček, ki teče po deželi svojega časa. Vse življenje naj bi tekel svobodno in neovirano, kot pri otroku.

Če otrok odrašča v topli družini, teče potoček njegovega življenja po mehki, svetli dolini. Če pa odrašča v težkih razmerah, med prepiri in sovraštvom, teče potoček njegovega življenja po trdi, skalnati pokrajini. Vendar pa mu v tem primeru življenje poravna razliko z večjo globino spoznanja. Med trdim skalovjem je namreč slap močnejši in voda kristalnejša.

Otroci običajno še niso zavrti, zato tečejo potočki njihovih življenj spontano in prosto. Z odraščanjem pa prične človek svoj potoček omejevati in jeziti, s čemer škoduje svojemu ravnotežju in spoznanju. Tako postaja z odraščanjem vedno bolj podoben kalni, zajezeni reki. Zato je otroštvo praviloma manj problematično kot doba odraslosti.

Končni cilj življenja je namreč spoznanje in sprejetje lastne duše in telesa. Da bi se človek v celoti zagledal in priznal takšnega kot je ter obstal v prostosti duha. Telo in duša nudita človeku prijetnost in preko nje spoznanje. Samo s spontanostjo in preprostostjo pa lahko človek prepoznava življenje v sebi. Kajti prepoznati se mora takšen, kakršen je dan od narave. V nasprotnem primeru ostane del njega tujek v njem samem.

Kdor živi spontano, hodi svoje življenje spoznavat v svoj strah in to je enako, kot bi ga hodil spoznavat v smrt. Zelo zavrt človek pred njo beži, zato dobi na koncu samomorilsko potrebo, da bi svojo neznanko spoznal preko smrti. Vsak je namreč prisiljen, da se spozna. In kdor je vse spontane trenutke zamudil, ker si ni upal biti to kar je, začuti, da se mora dotakniti smrti.

Vsak, ki se ubije sam, se podzavestno upira smrti. Zato ostane, tudi če mu rešijo življenje, v enakem duševnem stanju kot prej. Ne le samomor, tudi shizofrenija in druge duševne težave so posledica konflikta s samim seboj zaradi nesprejetja in neprepoznavanja lastnih nagonov.

V spontanosti in dovoljevanju nas lahko življenje sámo uporabi tako kot nas najbolj potrebuje. In če bi človek živel spontano kot otrok, ne bi imel kriz v življenju. Ne bi kar naprej iskal formule kako živeti, temveč bi enostavno živel in bil takšen, kakršen je.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Komentiranje je onemogočeno.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !