Vsaka oblika življenja, cvet, metulj ali človek, ima toliko barvitosti, kolikor odstopa od popolnosti. Vsi smo namreč večji ali manjši odstop od popolnega stanja. Tako kot planeti smo v orbitah, ki predstavljajo naš odstop od popolnega stanja. Vendar pa odstop sam po sebi ni problem, problem je sprejetje tega odstopa.

Naš odstop od popolnosti je tako velik, da bi človek, če bi ga moral v hipu sprejeti, zagotovo znorel. Če bi v tem trenutku naenkrat zagledal svoje dejansko stanje, koliko je odstopa od popolnosti, koliko je nepravilnosti, tega ne bi zmogel sprejeti. V hipu bi znorel. Tako pa ima človek na voljo ves svoj čas, svojo dobo, da se nauči sprejemati svoje odstope. Bolj ko te odstope sprejema in pristaja na lastno nepopolnost, bolj je človeški.

Obstajamo kot nepopolni, učimo pa se o popolnosti, to je naša naloga. Šele ko se naučimo vse o popolnosti, lahko sprejmemo vso svojo nepopolnost. Takrat, ko bomo sposobni sprejeti ves svoj naravni odstop, bomo šele dejansko sprejeli same sebe. Takrat bomo tudi razvezani samih sebe. Kajti veže nas razlika v nepopolnosti. Toliko kot imaš razlike, toliko te le-ta veže, saj si ujet vanjo. V razliko pa si ujet zato, ker živiš v prepričanju, da si pameten – vendar nisi. Da si normalen – vendar nisi. Da si dober – vendar nisi. Določaš si lastnosti, ki jih sploh nimaš. S tem, ko samemu sebi določaš lastnosti,  si hkrati določaš pravila, kulturo in principe ter zavzameš določeno pozicijo. In ta pozicija je tvoja ujetost, tvoja kletka. Življenje pa pravi: »V tej kletki boš tako dolgo, dokler v celoti ne prepoznaš svoje nepopolnosti«. Kajti iz kletke lastne popolnosti se najbolje učiš o lastni nepopolnosti.

Osnova človekovega odstopa od popolnosti je dejstvo, da je umrljiv. To največja nepopolnost v primerjavi z Božjo popolnostjo. In vsak človek, ki se čuti moder, inteligenten in pravilen, je v nasprotju z dejanskim stanjem. Že samo dejstvo, da je umrljiv, ga absolutno degradira, že to dejstvo mu govori, da je popolnoma nepopoln.

Zato se sprijazni s svojo nepopolnostjo in jo vsak dan sprejemaj, kolikor jo le zmoreš. Tako se razvezuješ. Kajti, ko ti ne bo potrebno več biti pravilen, se boš počutil veliko bolje. Ali ni naporno biti pravilen? Vsepovsod moraš paziti na svoje obnašanje, artikuliranost, vljudnost. Takrat, ko enkrat pristaneš na to, da na primer nisi lep, šele dejansko postaneš lep. Dokler pa misliš, da si lep, nisi privlačen. Ustvarjaš distanco in ljudje se te bojijo. Bojijo pa se te, ker si prelep in vsakdo misli, da te bo umazal. Zato se začuti distanca, ki odtujuje in ustvarja osamljenost.

V večji meri, ko človek sprejema svoj odstop, bolj je človeški. V tem smislu je bil Jezus najbolj človeški, ker je popolnoma sprejemal svoj odstop od pravilnosti. In niti en zemljan mu ni podoben, saj se vsak čuti pametnejši, inteligentnejši, pravilnejši. Vsak išče svoje principe in svoje pravice. Jezus jih ni iskal, ker ni imel razloga za to. On je pač svoj odstop sprejemal. In skrivnost Božjega sinovstva je ravno v skrivnosti sprejetja tega odstopa – tako je bil vdan.

Ljudje se večinoma mučijo, ker hočejo biti popolni. In če komu rečeš, naj se sprijazni s svojimi slabostmi, odvrne, da nima nobene in prične naštevati same prednosti. Popolnost je postala največja obsesija današnjega človeka. Popolnost so pričeli vsepovsod reklamirati in predvsem ženske je prevaral ta svet. Kajti vsepovsod govorijo: »Bodi samosvoja!, Popolna si!«. In ženske pravijo »Lepa sem, pametna sem, samozavestna sem, popolna sem!«, vendar na koncu osamljena kot zadnja veja drevesa. Toliko se oddvoji od stvarnosti življenja.

Življenje je skrivnostno, kajti svoje najgloblje resnice govori na najbolj preprost način preprostim ljudem. Vedno je bilo tako. V vsej zgodovini so tako nastajale največje skrivnosti, ki so odkrivale življenje. Kajti Gospod pravi, samo tako jih lahko poklonim in tako so najdražje, so kot cvetje v gozdu. Ljudje, ki si dovolijo nepopolnost, si dovolijo normalnost in s tem tudi razumevanje. Popolni ljudje pa potrebujejo zgolj virtualnost, virtualni ritual. Tako kot srednjeveška gospoda, ki je bila popolna, duševno pa dobesedno zaprta v temnicah. Kajti, tisti, ki so preveč pravilni, nimajo duševno ničesar od življenja.

Na kmetih so včasih živeli zdravi ljudje predvsem zato, ker so pristajali na svojo nespamet. Nosili so svoj vsakdanji križ. Rekli so: »Ubogi reveži smo, Bog nam pomagaj«. Tako so prosili Boga. Vendar so govorili resnico. Kajti vsi smo ubogi reveži in Bog nam pomagaj na tej poti skozi življenje.

  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. Aleš, dne 10.03.2011 20:08

    Super!

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !