Srečanje na polovici poti

19.07.2014Komentiranje onemogočeno

Vsi živimo v enem času, odvisni od življenja istega sonca, pa vendar v zamiku enega obrata okrog lastne osi, ujeti v točno nasprotje samega sebe.

Dokler je tako, je vsaka točka na tem svetu v odvisnosti svojega točnega nasprotja, v katerega je ujeta in ki vlada nad vsako točko tega sveta. Po naravnem pravilu nasprotij, ki vladajo v tem svetu, ima točka teme svetlobo in točka svetlobe temo. Nobena točka tega sveta ne deluje glede na to, kar pogojuje, saj je točka popolnega naključja in je prej preden je.

Telo človeka in vsakega naravnega bitja teče kot naravna posledica danega vzroka, duša človeka pa kot vzajemna vzorčno posledična pogojenost drug skozi drugega. Po naravnem pravilu ima ena točka svetlobo, druga temo, ena vzhod, druga zahod, vendar vsaka nosi v sebi vse odtenke lastnega nasprotja, saj izhaja iz vretena istega vzroka. Pravilo pripadnosti, po katerem se zemlja vrti okrog sonca, daje vsaki točki vsebine pomladi, poletja, jeseni in zime.

Duh je sonce in je odsotnost sonca, vendar v svoji osnovi je vreteno, ki vrti sleherno točko okrog lastne osi in se skoznjo prebija do svojega bistva. Je pravilo nad vsem, ki deluje v vsem in se v dušah poraja kot svetloba ali tema, kot bit ali nebit.

Onstran tega sveta pa je Nekdo že davno Luč prižgal, ko je odšel daleč daleč na pot teme, da bi resnično našel tisto bit svetlobe, iz katere je vzklil in se zahvalil Očetu. Dolgo v noč je hodil čisto sam, a na polovici poti mu je nekdo luč prižgal. Kajti le do polovice poti zmore vsak sam z lučjo lastnega zaupanja, a tam čez je le tema, če z druge strani ni luči zaupanja v istega Očeta, ki temo z dveh strani združi in blagoslovi z bitjo svetlobe.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Komentiranje je onemogočeno.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !