Le še dotik tihega priklona

5.04.2015Komentiranje onemogočeno

Kamorkoli seže tvoj pogled, vsak košček neba nad teboj, je mesto tvoje skušnjave, da bi se zaokrožil kot celota na nebu in vsaka bilka pred teboj klic najmanjšega v tebi, da bi se uklonil in priklonil pred čudežem življenja.

Z rojstvom postaneš ujetnik celote, ki je ni in celo življenje se rešuješ iz nje. A ves ta svet in tudi ti si le projekcija celote v zrcalu najmanjšega v tebi, ki čaka iskrenosti tvoje duše, da se ukloni najmanjšemu pred seboj in tako v sebi prižge plamen resničnega.

Vse je pogojeno v razmerje, le celote ni. Rojen si v pravilu projekcijskih delitev, celota obstaja le v zrcalnih projekcijah. Čim stopiš v mesto celote pred seboj, te to mesto izigra s popolnim lažnikom pred samim seboj, kajti mesta celote ni, zato ne more pokriti niti atoma tvojega.

Dokler celota zunaj ni imela delitev znotraj, je lovila duše v prazno skušnjavo z ukradeno močjo ogledala tvojega razmerja. Če bi človek pri sebi obstal, bi zapadel pod delitve znotraj, čim stopi pred lice, stopi v mesto skušnjave projekcije celote, ki je ni in zapade tisti hip, ko pristaneš na delitev. Celota zunaj ima moč le v svetu nagonov, v svetu znotraj pa izgubi vsako moč živega. Blagor iskrenim, kajti njih oči so oči življenja, ki ugašajo strasti skušnjav v človeku in ko ugasnejo, življenje stopi v človeka in razkrije lažnika.

Na rob pogube je odšel, tja, kjer ničesar ni, kar ni obujeno z druge strani, stopil je v čas proste osmine, ki pogojuje vse, ker ne vzame ničesar zase. V duhu jo je pogojil, ko je opustil vsako skušnjavo celote, v duši jo je pogojil, ko je pristal na to, da je nihče, da je sam pred vsem in brez vsega zaupal in ljubil Očeta, in v telesu, ko je sulica prebila Njegovo srce. V sprejetju nemoči tistega, ki ga ni, ga je ubila in pustila obležati mrtvega pred očmi tistega, ki je.

Vse, kar je znotraj, je nezavedujoče slišano znotraj. Če si znotraj, boš viden znotraj, če si zunaj, boš viden zunaj. O tem, kako si viden ali slišan, ne odločajo drugi, ampak ti. Svet notranjega je nedotakljiv svet, neodvisen od sveta, v katerega je položen, svet zunanjega ga vidi in čuti, a zanj ostaja nedotakljiv. Ničesar znotraj se zunanje ne more dotakniti in tako tudi sulica zunanjega ni mogla ubiti srca notranjega, ampak je le razmejila zunanje od notranjega.

Oči milostnega so vzljubile znotraj, v žalosti zunaj so upale znotraj in v njih delitvi je klilo novo srce, nov duh, novo telo, kajti le milostni so spoštovali seme razveze položeno v njih dlani.

Človek človeka lahko najdlje pošlje na rob, kjer ničesar ni z ene strani, a izničiti nihče ne more nikogar. S svojo delitvijo lahko le pogojuješ, a deliti nihče nima pravice nikogar, kajti življenje je edino, ki deli in ki množi.

Ljudje so vživeti v svojo obliko celote, a tebi ne dajo nobene oblike. Sprejetje dejstva, da ne moreš preživeti v imenu nekoga, ti le pogojuje sprejetje osmine in te rešuje ujetosti v nekaj česar ni, v obliko celote, ki ne obstaja. Dovoli mu celoto, ničesar ti ne more vzeti, a tudi dati ne. Ko si pripravljen spustiti svojo celoto, pristati na izvorno točko, na duha ali osmino, stopiš na pot delitve ali razveze.

Celota je edina, ki nima moči in če se bojiš celote, se bojiš navidezne moči. Kajti celota nima svojega mesta, zato robi tvoje za svoje mesto navidezne celote. Le tisto, česar neskončno ni, pogojuje bitje neskončnega. Le celota, ki je ni, je mesto, ki pogojuje vse. Reka neskončnega je tekla, teče in bo tekla, vendar ni zajela ničesar v svetu, ki je pil iz globin njenega sveta…

…a kaplja krvi je kanila, se za ta  svet prelila v svet neskončnega in ko je zanjo prva solza kanila, se je v njenih ranah bitje zganilo, Bitje, ki ga ni, a vendar pogojuje vse.

In od tedaj v vsakem je govoril glas, glas nevidnega in ga vabil v svet neskončnega. Nekdo je ljubil refren svojega sveta in ponavljal isto pesem pred ljudmi, drugi je utihnil, da bi v sebi slišal glas bližnjega.

Ker je pojem neskončnosti nepojmljiv, celota tudi teoretično ne more obstajati. Obstaja lahko le v predstavnem svetu, a razlike na pojem celote so resnične. Razlike se pojavijo, ker ni konstantnega izhodišča za delitve, ker je duša tvoja svobodna ptica, ki sama odloča o izhodišču svojega sveta. Tri konstante delitve pogojujejo tri razlike: po pravilu konstante osmine se razmeji 7/8 od 8/7, po pravilu konstante četrtine se razmeji jo 3/4 od 4/3, po pravilu konstante polovice se razmejijo 2/3 od 3/2.

Primarni celoto jemlje za samoumevno in s tem svojo dušo polaga v izhodišče, ki ne obstaja. Celota ne obstaja, zato nihče ni upravičen, da kot celota deli druge, ampak da se deli. Kdor živi iz celote, mu po konstanti osmine odvzame osmino, po konstanti četrtine četrtino in po polovici tretjino in s tem izhodišče zrcaljenja, ki ga je imel človek v človeku, a se tega ni zavedal. Celota je edina, ki je ni bilo, je ne bo in je ni, pa vendar edina konstanta neskončnih pogojitev pogojenega.

Dokler se tvoja duša ohranja v domeni na celoto, te lahko nekaj prizadene. Ne situacija, ampak tvoje delitve so tiste, od katerih je odvisno, ali boš prizadet ali ne. Ko vstopaš v dom nekega človeka ali v razmerje, moraš biti pripravljen za toliko kolikor vstopiš tudi izstopiti. Le tako boš stopil v mir tega doma, v mir človeka, drugače le v obliko nekega doma. Vsako situacijo sprejemaj toliko, kolikor jo zmoreš tudi izpustiti iz svojih rok. Počni vse toliko, kolikor si pripravljen to tudi ne početi in boš v miru tega početja in ne rob temu početju.

Kdor je sprejel dno, mu pravilo neskončnosti odpre neskončno nebo, kdor se je držal dokončnega neba, mu neskončnost odvzame vse, kar si je v dokončnosti vzel.

Rodiš se v ujetništvo celote, a v sebi nosiš razvezo osmine. Duh je osmina, je izvorna oblika vsega, ki oblikuje vse, kar se je delilo do osmine in deli vse, kar se je odzrcalilo v ogledalu duha osmine v celoto. Le duša razvezana v osmino je prosta duša, le telo razvezano v osmino je večno telo v dlaneh Gospodove osmine duha življenja.

Človek le iz osmine dovoli celoto ali življenje pred seboj, v imenu četrtine z drugim ostaja na nemirnem robu sveta celote, ki ne obstaja. Jezus pa je rekel:

»Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; a ne kakor ga daje svet, vam ga dam jaz,«

ne miru tega sveta, kjer na mejah nemira s četrtino rešujete svoj obstoj, mir osmine vam dam, ki je izvor vsega in ki pogojuje vse, ker daje vse. Zato odhajaj tiho po poti priklona življenju, kajti tisti, ki zunaj odhajajo, znotraj ljubijo in živijo čas osmine in Gospod jih tolaži z besedami življenja:

»Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši«

»Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; a ne kakor ga daje svet, vam ga dam jaz.«

  • Share/Bookmark

Komentarji



Komentiranje je onemogočeno.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !