Ko ničesar več ne bo

12.04.2015Komentiranje onemogočeno

Naj stečejo tiho ti tatje noči,
v dvore neslišne, senc, ki jih love,
za njimi pa pot, ki se odpre,
za njimi pa pot, ki vodi od tod.

Vse zunaj pride in gre, saj vse prehiteva in vse zamuja, le kar je znotraj, je od zmeraj in vedno bo teklo v tvoj sedaj.

Vsa narava, vse rastline in živali, vse barve tega sveta, so barve notranjega, le človek živi v predstavi zunanjega sveta, čeprav vsak dih in vsak utrip tvojega srca je čudež notranjega.

A človek raje zaupa uri zunanjega kot glasu notranjega. In tako vsak živi svoj svet in se z drugim srečuje le po uri zunanjega, nič pa se ne ujame drug po drugem v točnost notranjega.

Sedanjost je ustavljeno stanje. Če bi nanj pristal, bi ustoličil sedanjost, ki pogojuje gibanje vsemu. Dva tokova tečeta, eden po uri zunanjega sveta in drugi po času notranjega. Eden te ustavlja in toliko kolikor te ustavlja, ti poraja tok življenja znotraj, drugi te vzame v svoj tok, a nikjer ne poraja ničesar.

Ne zavestno, ampak podzavestno se postavljata ta dva tokova v ljudeh, med ljudmi. Prvi drugim ustavljajo njih sliko, da bi lahko njihov svet tekel na mirujočih vodah drugih. Le vdani dopuščajo, da drugih vode tečejo kakor tečejo, tudi če sami tečejo prek kamnitih skal, kjer nič ne preživi.

Nihče ne more neposredno vplivati na tvojo točko, vendar nekdo ti postavlja točko spredaj in te vabi v odsev odseva lastnega gibanja, drugi pa ti postavlja točko zadaj, da bi iz točke lastnega odseva stopil v točko mirovanja, ki pogojuje gibanje vsemu pred seboj.

V svojem bistvu je človek zamrznjena slika, v svojih hotenjih pač ustvarja svoj film. Le kdor pristaja na svoje bistvo ali ustavljeno stanje, pogojuje življenje. Ko se film časa v tebi vnaprej odvrti, začutiš, da v njem ničesar ni in ko to sprejmeš, ne rišeš več svojih filmov vnaprej in takrat se tok časa nazaj odpre in slučaj ti iz niča vlije vse.

V počasnem valu te rešim na najlepši način, govori Gospod. Človek naj bo na voljo stvarem, le tisti, ki je dovolj potrpežljiv, Gospod po njem vlije mojstrovine časa, vse ostalo so mrtve logike samopotrjevanja.

Če položiš svojo dušo v čas, čas odpre duha in tvoje telo živi samodejno v miru dogodkov, ki jih odpira čas. Če sam zapoveduješ dogodke času, te preganja duh lastnega prehitenega časa.

Kdor ustavlja druge, bo sam ustavljen v svetu, ki pride in gre, kdor sebe ustavlja v svetu, ki pride in gre, poraja tisto, kar ostaja za vedno.

Drug drugemu smo mesto, da bi lahko stopili iz danosti sveta, ki pride in gre na drugo stran v prepad minevanja kot iz centra kroga tja na krožnico, in obstali zazrti v svoje bistvo.

Tvoja samozavest je daleč od tvojega bistva, nanjo nimaš nobenega vpliva. Bistveno zate pa je, da se zmoreš toliko pomanjšati, da dovoliš druge pred seboj. Le tako boš čutil njih življenje v sebi, drugače le strah in obrambo pred seboj. Ko se odpoveš samoidentiteti, daš identiteto stvarem in po njih raste tvoja samozavest naravno in neobremenjujoče.

Naj bo ptica, bilka, človek ali le preprosta pesem, vse ima dušo svojo in toliko identitete, kolikor je pokloniš, kajti vse ima ime po tebi in ti po vsem. Čemurkoli človek daje identiteto, bo tudi tisto dalo identiteto njemu. Ne boj se, ko se čutiš izgubljen in brez identitete, takrat je največ poklanjaš. Dokler si človeka ne poklonita identitete, sta drug drugemu zver in le kolikor sta se pripravljena drug pred drugim pomanjšati, toliko človeške topline je med njima.

Identitete so kot školjke, ki pokažejo svoje bisere le, če so dovoljene. Razlika je v tem ali oživljaš identiteto nečemu ali živiš svojo. Identiteta ti je lahko le poklonjena, ne moreš si je vzeti sam, lahko pa jo obudiš drugim, če si manjši od njih.

Jezus se je pomanjšal popolnoma in tako pogojil popolno spoznanje po Gospodu v sebi, kajti dopustil je popolno neznanko v sebi. In po Njem v vseh majhnih, ki dopuščajo drug drugega, zasije luč Gospoda.

V svetu tam zunaj pa se veliki projicirajo izza malih kot sonca, ki so le navidezna, v središče ali ta prepad kot plemeniti žrtveniki in so jim na navidezni orbiti majhni hvaležni kot soncu, a vse je naš enostrani psihološki svet projekcij, katerega zadnji sij ugaša.

Na žrtvenik ali središče so včasih žrtve prinašali Bogu in Jezus je največja daritev – prostovoljna za vse nas, da ne bi padli v prepad bistva svojega, ampak iz njega zrli in On iz nas, kajti bistvo pri sebi ali zadržano zase, je le večno brezno ničesar.

Ko elementarna celota pade na osmino, nastopi neskončna praznina v svetu nekoga, ki brani svojo celoto in tedaj mora takšen človek za ceno svoje celote zanikati vsak pojem življenja in s takšnim zanikanjem stopa takšen človek v večnost, kjer ničesar ni… ničesar in vendar vse za čisto srce.

Končni stadij večnega ni in ne more biti v zavesti ljudi, vendar seme daritve je oplojeno, v najmanjšem dozoreno in nov veter je začel veti nad vsem.

Odpusti grenkobo v tvojih očeh, zamrle dlani v mojih dlaneh.
Za njimi pa pot, ki se odpre za drobne dlani in čisto srce.
Za njimi pa pot, ki vodi od tod.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Komentiranje je onemogočeno.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !