Tujec v meni

8.06.2015Komentiranje onemogočeno

Utrujen sem, tujec sam v sebi prekrižan prvič v telesu.
Utrujen sem, na tujem mestu, prekrižan drugič v duši svoji.
Utrujen sem, prekrižan tretjič v duhu zavesti svoje, tujec po volji svoji, ki mi pravi, da Sem na mestu svojem.

Pa vendar je vse v meni utrujeno, v križu leve v desni, desne v levi, v križu mesta svojega, vse dokler ne zberem poguma in rečem volji svoji:

»Tujec si, odidi od mene!«, da bi lahko spoznal, da to mesto ni moje, da živim na tujem mestu in duša moja brezdomna vse dokler sanjam tujca v sebi.

Ta svet je svet enostranega, je svet nenehnega lovljenja ravnotežja, kajti nič ni na svojem mestu in vse se lovi v odsevih. Človek lahko v podlagi gladine odseva živi sebe skozi druge ali druge skozi sebe. Kdor živi sebe skozi druge, krči čas in prostor v odsev odseva lastne oblike, kdor živi druge skozi sebe, odpira čas in prostor realnega dogajanja.

Čas in prostor sta eno. Čas je Gospod, drug drugemu pa smo mesto manifestacije časa v prostoru. Nismo zato, da bi sodili, ampak dajali mesto drug drugemu. Kajti nihče nikogar ni in ne more soditi, sodi lahko le mesto, ki ga nekdo zaseda. A Jezusa so križali, ker je svoje mesto zapustil.

Če bi bilo mesto sedanjosti res tvoje, ti ga nihče ne bi mogel vzeti. Mesto, ki ti je dano, ni tvoje in kolikor se držiš svojega mesta po nekom, toliko ti ga ta nekdo lahko skrči in tudi vzame. To, kar živiš, so tvoje sanje, ki jih sanjaš po nekom in minevajo s teboj. A če bi opustil svoje sanje in živel nekoga, bi v sebi odprl mesto nekomu. Ko bi zapustil vse, tudi svojo prisotnost, bi odprl mesto vsemu in postal sedanjost sama.

Mesto sedanjosti ni tvoje in ni moje, vsak je na tujem mestu, nihče na svojem. Mesto sedanjosti je najbolj skrito mesto od vsega, skrito je v nikogaršnjem, a vendar drug v drugem edino resnično mesto vsakogar. Mesto sedanjosti je skrivnost Gospoda, ki zaživi v trenutku, ko svoje mesto zapustiš in ga pokloniš drugemu.

»Božje kraljestvo je v vas«, govori Gospod, »zato pojdi od tod«, govori Gospod. Pojdi od tega sveta, ki živi svojo desno v imenu neznanega na ramenih vdanega in skruni Gospoda, najbolj vdanega med vsemi. Ne živi znanega v neznanem, zapuščaj ta svet in hodi, hodi in išči po duši svoji in našel boš dom svojega spočetja v dlaneh Gospoda. Le tam se boš spočil.

Dokler si karkoli lastiš, loviš ravnotežje zunaj in preganja te lasten nemir. Ne vznemirja te nemiren svet, ampak nemir tujca v tebi. Zaradi svojega nemira hodiš po poteh enostranega, zaradi svojega miru ne bi hodil nikamor. Jezus pa je rekel:

»Če hoče kdo priti za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame svoj križ ter hodi za menoj!
Zakaj, kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor pa svoje življenje zavoljo mene izgubi, ga bo našel.«

Vse spoznano je ugašalo odsev neznanega in puščalo sence tujih mest za seboj. Ko se neznano dotakne znanega, se val odsevne reverzibilnosti na gladini razumljenega zruši v val lastne enostranosti.

Jezus je zapustil vsa razmerja in tako pogojil eno in edino resnično – Sedanjost samo:

V duhu – »Oče v meni, jaz v Očetu.«
V duši »Oče, v Tvoje roke izročam svojo dušo.«
V telesu »To je moje telo, ki se daje za vas.«

Ničesar ni samo po sebi, vse je v razmerjih in vendar, vse je samo po sebi, nič ni v razmerjih. Nekdo je ljubil tujca v sebi bolj kot bližnjega, ti pa moli vsak večer, da zapustiš tujca v sebi in porodiš Tukaj in Sedaj, pogojeno v duhu, duši in telesu:

»Z dlanjo na čelu in v Očetu,
z dlanjo na prsih, z Jezusom v duši,
z dlanjo na levi, v Svetem duhu,
z dlanjo na desni, da razkrižam bližnjega.«

  • Share/Bookmark

Komentarji



Komentiranje je onemogočeno.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !