Le kamen si na poti do človeka

5.11.2015Komentiranje onemogočeno

Kamen si, ki gleda, ki čuti, ki misli. Narava, ki se je razvila toliko, da ima oči, pamet, srce. In enkratnost tega, da si rojen kot ti, ti govori, da nisi nekdo v tretjem kotu, da bi stal ob strani ob edinstvenosti tega, da si in da si ti. Kajti nepojmljivo je že to, da si.

Ne sprašuj se, komu zvoni, zvoni tebi, da bi bojeval svoj boj z naravo s polno močjo, da bi nekoč našel človeka. Kajti tudi, če je človek popolnoma vdan, traja dolgo, da ga življenje pripelje na pot dokončanja – do človeka.

Odločitev je lahko takšna ali drugačna. Če je odločitev v imenu iskanja človeka, je Gospod z njim na poti in vsebine te poti so vsebine življenja. Razlika med odločitvijo življenja in odločitvijo narave je nevidna, a vedno kontradiktorna.

Nekdo ima vse na začetku, nekdo vse na koncu. Dva, ki imata vse na koncu, se bosta gotovo sprla. Če je eden na začetku, drug na koncu, se ne bosta dogovorila ničesar. Le če sta dva na začetku, se bo med njima odprlo razmerje.

Kdor je močnejši, se ujame v zapoved lastne narave.

Dokler imaš avtoriteto nad seboj, te ta varuje pred uveljavljanjem svojega. Vsak, ki je močnejši, je v skušnjavi premoči, ki deluje kot svoboda, a je v resnici ujetništvo lastne narave.

Uklonjenost išče pot poravnave, narava vedno išče najkrajšo pot. Z razlogom ali brez, velika stvar ali majhna – ni razlike, kajti vsaka sproži konflikt, če človek ne obvlada svoje narave.

Človek mora biti trden, da bi obvladal svojo naravo, kajti narava v tebi je neobvladljivi tujec, ki ti ukazuje. Človeka je zgolj toliko, kolikor je po nareku nečesa. Kolikor je po lastnem nareku, po svoji volji, je tujec in ni človek. Vsakogar bi lastna narava uničila, če ne bi imel ničesar nad seboj.

Jezus je popolnoma obvladal svojo naravo, zato je lahko ustavil naravo vsakogar.

Človek se z naravo igra, a v bistvu vsak išče človeka v človeku. Če bi pred teboj stala le narava, bi se človeka ustrašil. Človek nikoli ne more imeti zaupanja v naravo, le v človeka.

Človek, ki sočloveku vlada z močjo svoje narave, sočloveka polaga v stisko. Nekdo je po svoji naravi spreten in to izkorišča, a bi moral biti trd do sebe, da bi svojo naravo obvladal in ne spretnosti svoje narave uporabljati za uveljavitev svoje volje.

Človek v nemoči doživlja mnogo, človek v premoči ne doživlja ničesar.

Narava v tebi je tujec, ni ti dana po volji tvoji in ne moreš je oddvojiti od sebe. Dano pa ti je življenje, da bi skozenj prepoznal tujca v sebi. Kajti narava ni mogla dlje od tega, da ti je dala oči, srce, razum, gledati pa mora vsakdo sam, da bi našel pot do človeka.

Nikogar še ni bilo, bile so le narave, ki so živele.

Vsaka narava išče človeka v človeku.

Najbolj iskano bitje je človek za človeka in zelo daleč je ta človek.

Vsi ljudje so živeli duhove svoje narave, s katero so se borili, da bi našli sebe. Jezus je dal življenje zato, da bi vsakdo našel sebe človeka. Obsojen na smrt je bil pahnjen v neposredni boj s svojo naravo; v soočenju s svojo naravo je potil krvavi pot, a je smrt sprejel, četudi na drugi strani ni bilo človeka.

Ko človek umre, stečejo pred njim trenutki njegovega življenja. Vse, kar se mu je zgodilo, ko še ni imel dovolj moči, da bi svojo naravo obvladal, bo moral poravnati z močjo, ki si jo je pridobil kasneje v življenju. Z močjo tiste točke, v kateri umreš, se boš boril s svojo naravo tudi po smrti.

Življenje pravi: »Odtehtam te z močjo dejanj.«

Kdor dlje živi, ima več časa, da bi potom dejanj obvladal svojo naravo, a tudi več skušnjav, da bi se zapletel z lastno naravo.

Z izposojenimi očmi gledaš v globine vodnjaka lastne narave, ne vidiš gladine, vidiš le odsev. V človeku, ki ne obvlada svoje narave, se ustrašiš lastne neobvladane narave. Nekdo te bolj, nekdo manj postavlja v soočenje z lastno naravo, ti pa bij boj s seboj in se ne spuščaj v odsevih v boj z nekom. Ko boš to razumel, ne boš več povezoval lastne neobvladane narave z nikomer.

Ne sodi narave, vsaka se bori za preživetje in niti ena ni enaka drugi, da bi jo lahko razumel. Vsak nosi svoje brezno in vsak mora izbojevati svoj boj. Narava se mora rešiti vseh pojmovanj, da bi lahko iz nje stopil človek.

Bistveno je, da človek hodi iz globin vodnjaka svoje narave in je popotnik k človeku. Ko enkrat prideš v plitvine svoje narave, se ne bojiš več, četudi na drugi strani ni človeka. Kdor pa ostaja v globinah svoje narave, vanje vedno vleče tudi druge in besni, ko to z nobeno plastjo ali premočjo narave ne gre več.

Si nosilec narave človeka in dana ti je pot iskanja človeka. Vsak zori po svoje, ni pomembna usoda; po svoji svobodni volji si lahko iskal ali zapustil pot iskanja človeka. Ne po usodi, ampak po volji svoji je človek lahko zapustil pot iskanja človeka in prodal svojo dušo.

Spoštuj čas življenja, čas iskanja človeka in ga ne izgubljaj na mrtvih poteh. Kajti dokler človek živi, so mu dani dnevi, da bi vsaj za korak stopil iz območja svoje narave in jo postopoma obvladal, ko pa človek umre, je konec iskanja.

Gospod zapušča vsa mesta tega sveta, kajti ni več mesta, ki bi služilo iskanju človeka. V imenu Gospoda so vsa mrtva, saj nikjer ni več zaupanja v človeka.

Mesto človeka se poraja skrito v dušah tistih, ki so se soočali z lastno nemočjo in v zaupanju v Gospoda iskali človeka do zadnjega dne.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Komentiranje je onemogočeno.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !