Poslednja neznanka

21.11.2015Komentiranje onemogočeno

Čas smrti je večen in pogojuje življenje v vseh oblikah na veke.

Le kdor je pripravljen odvreči svoj čas in vzeti smrt nase, se ga dotakne življenje v tej deželi smrti.

Danes ljudje nimajo časa za nič, ker niso pripravljeni vzeti niti kančka smrti nase, zato v odnosu ne pripadajo ničemur, ampak si lastijo vse. V vsakem odnosu je kritična meja, na kateri vdani zapuščajo svoj čas, samovoljni pa vdirajo čez mejo, kjer kradejo čas drugega. Le kdor je pripravljen izgubiti svoj čas v imenu nečesa, ima ljubezen, vse ostalo so tatvine.

Vse lovi življenje, a prostora za daritev, za smrt ni nikjer. Tako tudi življenja ni, so le oblike prekrite smrti, ki se druga za drugo luščijo kot freske na stenah časa in slej ko prej bo vsak stal pred obrazom lastne smrti.

Jezus je šel na križ večnega časa, ni si lastil Gospodovega časa, ampak se je kot tisti, ki ga ni, ves dal v naročje časa Gospoda.

Kjerkoli so ljudje, vedno nekoga ni in tisti, ki ga ni, si ti. Kajti vsakdo pri sebi je tisti, ki ga ni, a vsak, ki ga ni, tudi nekje, globoko v času, je. Vsak je hiša, ki se ruši; kdor pristaja, da je kamen smrti, postaja gradnik življenja, kdor brani hišo svojega, ostaja živ zakopan v ruševinah lastnega časa.

Vsak je pri sebi brezdomec, drug drugemu smo domovi.

Vsak je sam pri sebi smrt. Čas ti daje možnost soočenja z lastno smrtjo preko vseh situacij in dejanj. Vsaka izguba je predoblika smrti. Ko se čas ustavi, se bo moral vsak soočiti z lastno smrtjo. Moč sprejetja pridobiva človek s svojim odnosom; kdor skozi dejanja sprejema male smrti, bo zmogel tudi veliko smrt.

Človek se težko sooča z obliko smrti pred seboj, a če zdrži, mu zavedanje raste, če klone, se mu manjša. Vsa dejanja, vsa ravnotežja so oblike prekrite smrti. Kolikor manifestacij življenja, toliko prekritih smrti. Človek s spoznanjem razkriva plast za plastjo manifestacij, ki se druga za drugo luščijo in odkrivajo znanko v neznanki, vse do zadnje, z imenom smrt.

Vse oblike so predoblike smrti in človek edina med njimi, sposobna soočenja z lastno smrtjo.

Atom nima možnosti obstoja, vse v naravi je v hierarhiji nadgradnje. Edino človek je sposoben vzeti nase neobstoj, ki je elementarna osnova življenja. Človek je manjši od atoma, je fluid najmanjšega, ki čas spreminja v prostor in je manifestacija največjega v prostoru, ki razpada v čas, v popolno temo zavesti.

Kolikor je nezavedanja, toliko je ujetosti.

Vsak reagira nagonsko, vendar so reakcije odvisne od zavedanja človeka. Zavedanje je povezano z razmerjem, ki ga človek živi – ali je obrnjen k sebi ali k drugim. Kdor je obrnjen k sebi, jemlje oči zavedanju in nagon je močnejši od njega. Vse, kar pade pod polovico zavedanja, ima moč nad teboj. Tudi drevo ima zavedanje, vendar je nezavedanje v njem mnogo večje od zavedanja.

Dokler je v igri neznanka, sta v vsakem človeku zavedanje in nezavedanje v razmerju 50 : 50. To je kredit človeka. Človek z odnosom lahko pridobiva ali izgublja od Gospoda dano moč zavedanja nad nezavedanjem. Če bi človek obstal pred svojo smrtjo, bi obvladal svojo naravo v celoti in ptice bi našle svoj dom v zavedanju človeka.

Poslednja neznanka je tvoja edina znanka. Smrt ni prekrita z ničemer, le nikogar ni, ki bi prenesel pogled nanjo.

S spoznanjem, ko je neznanka razrešena, se pogled ali zavest človeka začne odpirati do polne zavesti. V njej ni strahu pred ničemer in če sprejemaš lastno minevanje, boš končno lahko sprejel tudi lastno smrt.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Komentiranje je onemogočeno.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !