Na pragu zavedanja

10.01.2016Komentiranje onemogočeno

Na prag med zunanjim in notranjim je Gospod postavil človeka, dal mu je oči enake ostrine navznoter kot navzven in človek je ustvaril svet med odsevi zunanjega in notranjega pogleda.

Človek ima zunanje in notranje oči, ima uravnotežen pogled in po njem živi zunanje notranje razmerje. V zunanjem razmerju v prvem vzgibu človeka ravna narava (izhodiščno razmerje), v drugem vzgibu povratna informacija ali vest (povratno razmerje). V notranjem razmerju živi le človek, žival živi le zunanjega, saj nima zavedanja notranjega pogleda ali svobodne volje, da bi se lahko notranje opredelila. Žival je v osnovi ali v izhodišču nezavedujoča, zato je samodejna povratna informacija Božjega. Človek je ujet v zavedanje lastnega in volja opredeljevanja v njem je povratna informacija Božjega izhodišča le toliko kolikor zapušča zavedanje lastnega.

Povratna informacija je rezultat odnosa in je enaka z vseh strani, ne glede na to, kako gledaš oziroma kako se te dotika.

Dejstvo vedno govori samo zase, zato ne opravičuj dejstev s svojo oceno.

Človekova narava tako kot narava živali deluje kot povratna informacija, po svojem zavedanju pa je človek postavljen v izhodišče (razdeljena sedanjost), četudi je tako narava kot zavedanje človeka le odsev osnove ali Božjega izhodišča. Če človek zavzame izhodiščni položaj nasproti življenju v sebi, Božje v njem ostaja v negativu in človek ostaja odsev Božjega, ki mineva. Šele ko toliko dozori, da tudi v notranjem razmerju zaživi kot povratna informacija Božjega, Božje v njem postaja izhodišče.

Nič še ni na svojem mestu. Vsak minus je v bistvu plus in vsak plus je v bistvu minus, zato se plus in minus med seboj privlačita. Ta prekrižanost se razrešuje v zunanjem in notranjem razmerju. Človek se najprej razvezuje v zunanjem, nato v notranjem razmerju. Zunanja razmerja so razmerja tvoje narave, notranja, razmerja človeka.

Življenje v tebi je Božje in z dnem, ko se rodiš, se rodiš v nesmrtnost. Če si življenju v sebi podrejen, ima življenje v tebi luč večnega, če pa življenje, ki ti je dano, živiš kot svoje, polagaš Božje v smrtnost in v njej minevaš. Če bi se človek podredil Božjemu v sebi, bi v vsak odnos stopalo Božje, primarni pa te lovi in skuša, da bi stopil v razmerje v svojem imenu, kajti le tako ima lahko premoč nad teboj.

Nič zunaj tebe ne zahteva in nima vpliva na tvojo notranjo podreditev, vendar ti podreditev znotraj pomaga shajati v odnosih zunaj, v katere te proti tvoji volji postavlja tvoja narava.

Človek se zaveda sebe ali drugega. Če se dva zavedata sebe drug po drugem, sta v nevzdržnem stanju, če drug drugemu dajeta podlago v podzavesti, sta v miru med seboj. Sekundaren gleda zavestno, pa vendar podzavestno, primaren gleda zavestno in tudi v drugem spodbuja zavestno stanje. Dokler človek še lahko menja temo zavedanja, je še vzdržno v lastnem zavedanju, ko pa pride lastno zavedanje na dotik s samim seboj, tega ne bo več moč prenesti.

V vsakem lastnem zavedanju se človek počuti lažnik, v zavedanju česarkoli čuti resničnost. Človeku se ni potrebno zavedati ničesar, zavedanje vzvalovi v vsem, kar je lastno zapustilo.

Vsak, ki igra na nagone tvojega zavedanja, je lažnik pred življenjem. Vsako dejanje, ki te razrešuje ujetosti lastnega zavedanja, je milost na poti do resničnega zavedanja.

Ko zavedanje skozi vse teme prispe na skrajni rob, na ničelno točko resničnega, tedaj nisi več ti razsodnik zavedanja v sebi, ampak življenje.

Človek je v lastnem zavedanju prej preden je, saj ga znotraj nič ne more prebuditi v resnično zavedanje, dokler zunanjega ne zapusti. Dokler si med svetom zunaj in znotraj, med njima valuješ, a ko zunanje zapustiš, se nič zunaj ne more več dotakniti tistega znotraj. Nobena zunanja popolnost ne bo zmogla oživeti sveta znotraj. Zunanje izključuje notranje in obratno, le v odsevih se notranje podreja zunanjemu in odseva v notranjost.

Horizontala je prvo ogledalo (zunanji obrat), kot 45 stopinj je drugo ogledalo (notranji obrat), vertikala je udejanjanje pogojenega razmerja, v njej vsak plus pogoji minus in vsak minus plus. Jezus je postavil mejnik med zunanjim in notranjim, odprl je notranje razmerje.

Sulica v srce najčistejšega je presekala nit zunanje notranjega, a rekel je le v popolni notranji podreditvi Očetu: »Odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.«

Sedaj je v notranjem razmerju Božje pokrito in se udejanja, vse zunanje pa brez podlage ogledala notranjega ugaša.

Na prag zavedanja je Gospod postavil človeka, zdaj se poraja zavedanje v človeku in v njem svet Gospoda človeka po človeku.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Komentiranje je onemogočeno.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !