Nesinhronost

20.01.2016Komentiranje onemogočeno

Ustavitev časa

Življenje in človek sta eno in isto. Vendar se človek lahko odslika od življenja v človeka, življenje te izbire nima.

Življenje je v službi človeka. Edino orodje življenja je čas, s katerim življenje vsako odslikavo vedno znova postavlja na začetek, pred isti krog, da bi se človek podredil življenju. Več svobodne volje, več krogov odslikav, vsaka odslikava – nova, v svoji minljivosti globlja nesinhronost s časom.

Dokler čas teče, so vse odslikave enake človeku, ko pa se čas ustavi, vse, kar se ni podredilo življenju, zbledi in ugasne. Življenje bi dalo vse za človeka, za svoje svojega, le časa mu ne more dati neskončno, kajti čas je zapletena nit odslikav, ki se odvija do svojega razvitja in takrat skozi človeka, ki se je podredil življenju, steče nit življenja, neskončna in večna.

Žival odsev zazna, vendar se v njem ne prepozna, le človek zazna odsev in se v njem tudi prepozna. Zato je človek edino bitje, ki lahko razčlenjuje čas. S prepoznavo mu je dana svobodna volja – možnost izbire med točko A in B, med povratno informacijo in izhodiščnim položajem. Ne narava, ampak odnos določa pozicijo pogleda ali možnega razčlenjevanja. Le kdor vzame nase povratno informacijo, to, da je le odsev ali polovica, razčlenjuje čas. Kdor pa živi sebe v izhodišču, v odsevu odseva svoje celote dvakratno enostrano zavija čas – nerazčlenitev ali odklon od sinhronosti s časom.

Človek zavzema nasproti življenju položaj A ali B: prva razčlenitev je razčlenitev časa na polovico, nasproti bližnjemu; druga razčlenitev je razčlenitev časa na četrtino, v odnosu na samega sebe – sprejeta smrt ali pozaba nase; tretja razčlenitev je razčlenitev do osmine, ki je zadnja razčlenitev časa. Ustavitev časa je osmina v osmini.

Živimo v mnogoterih časih končnosti, zdaj nastopa en čas neskončnosti.

V tem času se bo moral vsak ustaviti pri sebi, le tako bo našel človeka. Tisti pa, ki se ne bodo pripravljeni ustaviti, bodo hodili drug skozi drugega in se spraševali, kje je kdo. Le kdor bo popolnoma ustavljen pri sebi, bo na poti k človeku. Vse v tebi bo umiralo in le kdor se bo uklonil v to ustavitev, bo ostal čist v srcu. Kajti ne bo več razdeljene sedanjosti, ampak le ena sedanjost, v kateri bo vsak lasten korak nož v srce drugemu. Ostala bodo le brezna minulih sedanjosti, kajti nihče ne bo več mogel za nikogar stopiti korak nazaj, da bi nekdo obstal v koraku svoje sedanjosti. Le kdor bo ustavil svoj korak, bo odstopil mesto sedanjosti in postal zemlja pomladi za cvetove življenja.

Skrivnost Gospoda je, da gre vse skozi vse, vendar dotakniti se ne more ničesar v prostoru, kar ni v subtilnosti časa. Jezus je postavil časovni odtis, prelitje vanj je volja tvoja.

Na tem svetu se vse preliva, vse je z vsem, in vendar nič z ničemer, kajti dokler se držiš nekega sveta, nisi prost za svet. Šele ko se oddvojiš od vsega, ko odstopiš od svojega časa, se čas spremeni. Takrat postaneš luč luči v nevednosti duše svoje, a tema teme se razlije v njem, ki je svoj svet postavil čez vse.

Ljudje iščejo varnost v uokvirjenih svetovih, a sami pri sebi se niso pripravljeni podrediti in ustaviti v imenu nikogaršnjega sveta. Ustavitev časa razblini vse sanjske svetove in iz meglic vstane dan resničnosti, v njem človek spozna človeka.

Lastnosti

Eva je rekla Adamu: »Jej in boš kot Bog!«

In tisti hip, ko je jedel, je človek izgubil človeka, zato se je oblekel v človeka.

Človek ne nosi le fizičnih, ampak tudi psihična oblačila. Vsako gibanje je obramba, tudi togost je podzavestno nadzorovano gibanje in je obramba človeka. Le popolna dovoljenost pogojuje popolno psihično in fizično ustavitev gibanja in s tem sinhronost s časom.

V času nazaj so se ljudje veliko manj oblačili v podobe, z veliko več poguma so si upali stopati iz podobe na meje človeka. Čeprav sanjsko s svoje strani, so si upali biti le človek in to se je odražalo v njih delih.

Življenje ponavlja svoj krog, da bi človek odvrgel svoja oblačila in se v zaupanju podredil življenju. A ko steče zadnji krog, ponovitve ni več, kajti ni več delitev, takrat gorje tistemu, ki se ni uspel deliti in se podrediti.

Osnova je brez vseh lastnosti, vendar je superprevodna za vse lastnosti. Tok časa nazaj je brez lastnosti in pogojuje tok časa naprej – lastnosti.

Ko človek nasede na lastno fantazijo, postane ujetnik lastnega značaja, le kdor dela iz motiva, je prost ujetosti in ostaja prost in mlad. Z vsako lastnostjo ostajaš na površini in življenje le gladina, ki v globini skriva praznino. Kdor živi svoj svet, je tudi v sočutju krut, kajti sočustvuje le sam s seboj. Kdor ne pozna teže kamna, teže bolečine, ne pozna teže življenja, nima primerjave in ni resničen.

Kdor priznava drugega kakor sebe, nikoli ne baranta s pravičnostjo, temveč odpira svet duše. Duša do sedaj ni bila vidna, prekrival jo je duh, ko se list odpre, duša postane vidna. Vse, kar je z dušo, lahko še tako majhno in nebogljeno, ostane, vse kar je duh, se izgubi z novim dnem. Vsak, ki stavi nase, je duh, ki v lastni režiji neskončno igra dušo, vendar ni več oči, ki ne bi prepoznale nesinhronosti s časom.

Sinhronizacija v času

Prejetje Svetega Duha je prejetje sinhronizacije v času.

Volja Svetega Duha v človeku – popolna sinhronost s časom, volja hudega duha v človeku – popolna nesinhronost v času, ki razstavlja pogojenega človeka v človeku do nerazpoznavnosti. Kajti ni več volja nikogar, ampak volja drug v drugem pogojenega duha.

Do sedaj človek ni bil sinhroniziran s časom, zato je bil umrljiv (odsevnost). Vendar kljub temu, da ni bil sinhron s časom, je po svoji nameri lahko hodil po poti Svetega Duha in odstiral odseve. Kdor sledi Svetemu Duhu, sledi pravilu Boga in kdor se spotakne obenj, se spotakne ob pravilo Boga.

In spraševali bodo mnogi: »Kdaj smo se pogubili, Gospod?«

»Takrat, ko ste grešili proti Svetemu Duhu,« bo odgovoril Gospod.

Jezus je bil edini človek, ustavljen v času – bil je v Svetem Duhu, vendar čas še ni bil ustavljen v Njem. Apostoli so prejeli Svetega Duha po enojnem ogledalu in njih duše so po Jezusu postale sinhrone v času, ne pa še njih telo. Ko se čas ustavi, bodo vsi dobrega namena prejeli Svetega Duha sinhronosti s časom po dvojnem ogledalu, prejeli bodo večno telo.

Ljubezen je ptica na poti tistih, ki so milostni v dovoljevanju.

Le v dovoljenosti je drevo drevo, žival žival in človek človek.

Strah je spremljevalec nedovoljenosti.

Zakaj ponižuješ žitna polja, a povzdiguješ kraljevske preproge, zakaj tajiš veter na planinah, a v sanjah častiš nebeške vetrove? Močan boš takrat, ko si boš dovolil biti le človek, takrat boš brez strahu. A to se zgodi takrat, ko boš tudi sam popolnoma dovolil človeka pred seboj. In ko bo rosa pred teboj dovoljena kot voda, takrat boš pil sveto vodo.

Šele ko je človek lahko človek v človeku, ko je sprejet kot človek, pokaže svoje lepote. Vsa bitja so lepa po barvah življenja, človek najlepši po svojih delih, po svojem dovoljevanju.

Vse, kar ponižuje preprostost, ubije večnost. V Jezusovih dlaneh je človek lahko le človek in dovolj je, da te sprejme vsaj nekdo, tudi če te vse drugo potepta. In če ti sprejmeš vsaj nekoga, bo življenje živelo v tebi človeku.

Življenje je neskončna ljubezen, neskončno dovoljevanje.

Življenje je neskončno potrpežljivo, vendar tudi neskončnost potrebuje drugo stran – človeka.

Dati življenje pomeni dati neskončno potrpljenje vsemu.

Vate bo stopilo neskončno potrpljenje, če si z druge strani.

Vsako potrpljenje deli človeka, vsaka delitev razpira liste sanjskih svetov in razčlenjuje čas. Po Njegovi neskončni potrpežljivosti se je razprlo vse do zadnje delitve, obrnil se je list in pokazal  dejanske vsebine življenja.

Človek pred človekom je Božje pravilo. Problem današnjega človeka je, da se vsak čuti doraslega vsemu. Ko človek preraste človeka, stopi v področje zla in ni več on, ampak je volja hudega duha v njem.

Ne tisti, ki stopi v življenjski prostor nekoga, ampak tisti, ki ga ni nič pri sebi, je s časom sinhron in tako lahko ves z nekom. Le tisti je dorasel človeku in je upravičen temu.

Problem vzgoje, otrok in staršev današnjega časa je, da starši dovoljujejo otroku, da zavzame pozicijo doraslega in s tem zapro prostor resničnega doraščanja.

Življenje je najtrši partner in človek naj bo pripravljen sprejeti pozicijo, v katero ga življenje polaga, da bi lahko nekoč dorasel življenju.

Vse, kar določa mesto, ni na svojem mestu in ni doraslo življenju. Vse, kar ni na svojem mestu, je virtualno, tako je tudi sedanjost, ki jo živiš, sanjska.

Skromen človek ne določa mesta ničemur, ampak sprejema mesto, ki mu je dano. To mu daje razsodnost, s katero dorašča življenju. V pogubo pa hodi tisti, ki preraste življenje.

Skromen človek je majhen, vendar nihče nima določene velikosti, to mu določajo drugi. Kdor drugega preraste, ga s tem pomanjša. Življenje ni konstantna mera, mero določamo mi sami.

Če se dvigaš nad modrost, kako ti bo govorila, če vero pomanjšaš, kako te bo rešila? Čim se dvignemo nad nečem, to pomanjšamo. Nobena konstanta več ne obstaja. Ostala so samo še razmerja in v njih tvoja sinhronizacija s sedanjostjo.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Komentiranje je onemogočeno.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !