Neizpodbitna priča

29.01.2016Komentiranje onemogočeno

Le toliko, kot sprejemaš dejstvo, da te ni, toliko dopuščaš. Ko boš dopustil vse, se bo v tebi vse umirilo.

Globoko v podzavesti človek ve, da ga ni in ga vsaka oblika, s katero dokazuje, da je, izdaja. Nekdo je v zadregi dejstva, da ga ima sočlovek za nekoga, nekdo to dejstvo izkorišča.

Nagon je moč nebiti, ki se manifestira v bit. Najbolj očiten podatek v človeku je to, da ga ni, pa vendar je najmočnejša, najbolj trdna vera v človeku ravno to, da je.

Z vero vase odreagira vedno žival v človeku. Živiš v živalskem svetu nagonov. A tebe ni.

Otroci vse počno reakcijsko, odrasli po premisleku, vendar vsakdo nosi v sebi elementarni, speči nagon, ki se sproži glede na situacijo in popusti glede na razčlenitev. Lahko traja trenutek, lahko dan ali leto, dve (stanja depresije) ali postane stanje brez prenehanja (umsko bolni).

Osnovni nagon je nagon po samoohranitvi, je tvoj izvirni greh. Človek se skozi vsa razmerja vse življenje uči umiranja. Toliko kolikor se človek rojeva, bi moral znati tudi umreti.

Nagon, najpristnejši, pa vendar le igralec sedanjosti; iskrena duša, iskalka sedanjosti na bregovih preteklosti in prihodnosti.

Človek se skozi preteklost spominja in v prihodnost predvideva, najbolj živ pa je v svoji sedanjosti. A tudi od lastne sedanjosti, od osnovne prisotnosti bo moral človek odmreti, kajti tudi sedanjost sama je le maternica življenja.

Čeprav se zdi nagon najpristnejši stik s sedanjostjo, je vendar le prevara enostrano naseljenega duha v dušo in telo, ki se z neposrednostjo igra z dušo – ta je kljub izbam preteklosti in upanjem prihodnosti najbližja sedanjosti v duhu.

Sedanjost duha še ni prebujena v telesu, sedaj se prebuja šele v duši. Vse dokler ne pristaneš na najpreprostejše v sebi, na prisotnost samo, nagon s svojo neposrednostjo na stičišču preteklosti in prihodnosti vlada nad posrednostjo vseh tvojih upanj na sedanjost.

Če bi človek pristal na osnovno prisotnost, bi obstal pred vsakimi očmi, dokler pa lovi kakršnokoli pojavno obliko, ga vsake oči prebadajo.

Ti nisi jaz in jaz nisem ti in kdor misli, da karkoli razume ali da je razumljen, se moti, kajti dokler je človek nagonsko vezan na lastno sedanjost, ne razume, ne čuti in ne vidi ničesar z druge strani.

Notranje odpira prostor zunanjemu, zunanje postavlja meje notranjemu.

Ljudje spoštujejo veliki svet, majhnega ne jemljejo v obzir, a ne vedo, da bo preživel le svet majhnega. Otroku z vestnostjo pogojuješ majhnega človeka, če mu dopuščaš lenobo, ga bo slej ko prej pohodil.

»Mir vam zapustim, svoj mir vam dam,« mir notranjega človeka, ki je v vas, mir osnovne prisotnosti.

Svet majhnega, svet notranjega nima časa, ne prostora, ničesar nima. Ti si tisti, ki daješ čas, prostor in s tem vsebine notranjemu. Bolj, ko umiraš v svoji sedanjosti, bolj odpiraš prostor notranjemu. Vso življenje izvira iz notranjega in ti mu daješ par.

Po pravilu zunanjega je svet majhnega lahko preživel le v tvojem imenu, po pravilu notranjega pa boš ti preživel le v imenu majhnega, ki si mu pustil preživeti.

Dokler je nekaj znotraj, je nerazčlenjeno, je na tehtnici vzroka in posledice. Toliko kolikor sebe živiš kot vzrok, toliko se ne moreš razčleniti. Ko se odpoveš vzroku, sebe dopustiš kot posledico. Vendar nisi vzrok, niti posledica, a določa te razmerje vzroka in posledice.

Vso vesolje je posledica, ki jo razčlenjuje čas. Čas vedno teče znotraj posledice. Čas je neviden, posledica je vidna. Kdor ne sprejema posledice, živi odsotnost prisotnosti tistega, ki posledico sprejema.

Posledica razčlenjuje celoto do vzroka. Ko bo vse razčlenjeno do vzroka, bo vzrok uzakonil posledico. Sedaj je vse odsev ali posledica, po kateri se skozi delitve išče vzrok.

»Če vam ne bi bilo dano, me ne bi mogli soditi.«

Odloča sila življenja. Ta vedno deluje iz nasprotja, ki ga pogojuješ. Jezus je v notranjem pogojil Življenje, zato ga je pravilo zunanjega križalo.

Vzrok, ki je zdaj osmina, bo postal celota. Na tehtnici sta celota in osmina, vzrok in posledica in vsak je sam določil izhodišče delovanja. Gospod je neskončno pravičen, krutega bo obsodila lastna krutost in srčnost srčnega rešila.

Vse znotraj bo delilo, vse zunaj množilo. Bo le množenje in deljenje, tebe pa ne bo. Človek bo stopal na skrajne meje primitivnosti, da bi še ohranil vero vase, a moral bo sprejeti dejstvo, da ga ni.

»Kamor grem jaz, tja vi še ne morete.« V deželo popolne nebiti.

Neskončno lahko je drugega določiti v tistega, ki ga ni, sebe neskončno težko. Vse dokler se doživljaš kot karkoli, si napačen, ker te v bistvu ni. Spočil se boš le v dejstvu, da te ni, da te ni bilo in te ne bo. Dokler pa živiš ti, te ni, so le tvoje značilnosti, s katerimi se držiš tistega, česar ni.

Po morju lahko hodi le tisti, ki ga ni. Vendar hodi. Tisti hip, ko je izgubil vero v tistega, ki ga ni, je tonil.

Sem, ki sem. In si, ki si, zato je nemogoče, da bi ugasnil v nič. A vsak bo moral ugasniti v popolno nebit lastne biti.

Ko drugega polagaš v nebit, ne občutiš ničesar, kajti polagaš ga v nebit njegove biti, a ko tebe določijo v nebit, ječiš za vsako ped.

Sedaj je sedanjost razčlenjena do prisotnosti same. Vsakdo bo moral pri sebi sprejeti nebit in spustiti prisotnost samo iz svojih rok.

Gospod je pravilo neskončne prisotnosti in neskončne odsotnosti.

Prisotnost potuje skozi vse in skoznjo smo podlaga drug drugemu. Vsakdo je prisotnost tvoje odsotnosti – lahko jo izigravaš ali spoštuješ.

Jezus je umrl, da bi vsak po Njem lahko bil znotraj, odšel je v deželo popolne nebiti, kajti nikogar ni bilo, ki bi bil priča Njegovega rojstva znotraj.

Nikogar ni, a vsak, ki pristaja na lastno nebit, je neizpodbitna priča drugega.

Ničesar ne veš o prihodnjem, ker te ni.
In ko ti bo dano po nekom, da boš,
boš vedel vse o prihodnjem,
a preteklega, ki je sedaj edino, za kar veš, ne bo več.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Komentiranje je onemogočeno.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !