Zavetnik

29.01.2017Komentiranje onemogočeno

Če bi se človek povsem zaprl in ogradil od drugih,
bi imel za svojim zidom le enega zavetnika
smrt v samem sebi.

Vsakdo se opira na nekaj, če ne drugače, pa na samega sebe, vendar je to najslabša opora, saj ima v samem sebi človek najmanj kontrapunkta, najmanj razlike. In ko nastopi smrt in je človek samemu sebi le še on sam, brez sanj in iluzij, sam ne more več obstati. Takrat mora dovoliti nekoga, da bi sam lahko živel. Proces popuščanja oziroma dovolitve nekoga ali nečesa pred samim seboj, religije imenujejo vice.

Vsakdo si lahko prikliče zavetnika z druge strani. Ta je lahko na drugem koncu sveta, a ga vseeno lahko prikličeš k sebi, če ga ljubiš. Dokler ne zmoreš nekoga priklicati vsaj malo, ga dejansko ne ljubiš. Dovoliti ga moraš v svojem v svojem srcu, v svojem bistvu in bo s teboj. Dokler ga ne dovoliš, ne more živeti. Moraš mu dati vsaj malo duše, da lahko zaživi. Prikličeš lahko kogarkoli, lahko je neskončno daleč, lahko je že davno preminul. Kogar prikličeš, ta bo s teboj.

Nihče ne zmore obstati brez zavetnika.

Ni pravila, da bi ti moral biti zavetnik človek. Če se bojiš ljudi, je lahko tvoj zavetnik tudi Bog.

Vendar ne prikliči nekoga, ki je obupal nad samim seboj, saj se bo njegov nered preselil v tvoj red. Takšnemu človeku ne moreš pomagati, če sam nisi dovolj močan, saj ga tvoja duša ne bi prenesla – ker ga ne bi zmogel uravnotežiti, bi sam padel v neravnovesje. Zato prikliči raje nekoga od vdanih, svetih. Prikliči raje Marijo ali Jezusa.

Zavetništvo je kot postavitev določila, kot postavitev pike. Kot leva, ki zahteva desno. Človek mora dovoliti, da ga sočlovek postavi za piko – takrat sočlovek postane njegov zavetnik.

Ko dovoliš, da te sočlovek postavi za piko, dobi on mesto v tebi in ni ti težko biti pika v njegovem imenu. Kjerkoli se dovoliš določiti, tam imaš zavetnika. Zavetnika imaš lahko v vseh smereh življenja, v celem krogu.

Človek je kot na gugalnici, ki nima druge strani. Dovoliti moraš vse možnosti in kdorkoli se bo usedel na drugo stran, bo pravi. Vendar ne usedi se prvi in ne izsiljuj drugih, naj te gugajo.

Kadar dva drug drugemu postavljata piko, sta v harmoničnem, zdravem odnosu. Vendar nihče ne sme vnaprej postavljati pike, saj bi s tem drugega postavil v lastno določilo. Vedno mora biti ena stran povod in druga vzrok ter obratno. Ena pika dopolni drugo in tako naprej.

Sočlovek te mora sprejeti čistega, iz osnove. Vendar, če sam nisi na osnovi, te tudi drugi ne more sprejeti iz osnove. Kajti sprejema te lahko le iz osnove, ki si jo sam pogojeval v odnosu. Če nisi na osnovi, tudi v primeru, da ima sočlovek moč iskrenosti iz osnove, ne moreta komunicirati, saj mu s svojim zamikom odvzameš podlago za njegovo osnovo.

V duhu prihajajočega časa, bomo živeli le še naše bistvo, smrt.

Če je tvoj zavetnik močnejši od tvoje prisotnosti, potem ko bo prišlo do smrti, razlike sploh ne boš čutil.

Vsak pokojni je imel svojo tiho zgodbo, kot tiho pesem. Ko odideš, je vsaka zgodba tiha. Tudi tvoja zgodba, vsega kar si doslej preživel, je sedaj, ko je minila tiha in spokojna.

Ljudje pravijo, da se spominjajo »vseh mrtvih«, a točneje je reči »vseh, ki so zaspali«, kajti živeli so pač nek mali, sončni svet, prej svet sanj kot svet stvarnosti. In ko so umrli so prišli v točko, ki bi ji lahko rekli točka enakosti, točka v kateri človek pride do samega sebe in se zave, da je bil vseskozi zgolj on sam, vse ostalo pa je sanjal. Prišli so do točke, do katere mi sedaj prihajamo pri živem telesu.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Komentiranje je onemogočeno.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !