Človek je vedno med dvema svetovoma, nobeden ni njegov,
pa vendar po enem ali drugem lovi ravnotežje obstoja
in svet, na katerega se naravna, ga določa
in sam z njim določa svoj svet.

Da bi človek ostal v tem svetu normalen, si izbere nek svet, čeprav njegovega sveta sploh še ni. Čim nam je nekaj znano, lovimo ravnotežje po tem in tako se ujamemo v lastno past samoumevnega. S priznanjem ali ne, pa vendar v sebi vsakdo ve za laž izbranega sveta.

Svet človeka se poraja iz prostora med svetovi, kolikor ima človek moč obstati brez svojega sveta. Le kdor pristane na svet brez sveta, odpira svet brez določil.

Vse ima svoj svet, zato ptice vedo, kam leteti in rastline vedo, kdaj vzcveteti, le človek ne ve ne kod ne kam, ker še nima svojega sveta. In zime, pomladi, poletja, jeseni vedo za čase, le človek ne ve, le v času stari in po tem ve, da gre od tod in da nekje je svet človeka.

…tiho od znotraj te kliče ta svet, da vedel bi kam
in ne v lažeh ostajal sam med mnogimi.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Komentiranje je onemogočeno.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !