Božja dediščina

10.09.2017Komentiranje onemogočeno

Zamisli si čas v vesolju.
Govoril bi in potoval bi tvoj glas toliko let,
da tam ne bi bilo več nikogar, ki bi slišal.

Zamisli si njega, ki je tam nekoč govoril.
In potoval bi glas k tebi, ki te še ni,
a medtem bi se rodil in slišal njegov glas.

Kajti unikum si – sedanjost po Gospodu
in znotraj tvojega vesolja teče obrnjen tok Gospodovega časa
(glede na zunanji prostor),
v katerem iz izhodišča notranjega zunaj govoriš
in na račun notranjih vsebin poljubno sanjaš svojo prihodnost
ali iz izhodišča zunanjega znotraj poslušaš
in se učiš iz preteklih vsebin zunanjega.

In ker te glas ne doseže,
si znotraj nerojeni, zunaj pa umrljivi.
Ko te glas doseže,
daš par večnim dimenzijam enosmernih potovanj
za dvosmerna mesta večnega.

Tako bo nekdo v večnem mestu mrtvih z mrtvimi,
ki živijo pa jih nihče ne vidi, in govorijo, pa jih nihče ne sliši,
in nekdo v večnem mestu živih, ki jih po sebi ni,
pa vendar drug po drugem živi.

Blagor vsakomur, ki ni govoril,
ampak je poslušal.

Jezus je bil tisti
z zapisom Božjim v sebi še preden je bil rojen,
zato po prerokih napovedan kot Sin Očeta,
dedič Božjega kraljestva,
ki se je v puščavi uklonil notranjemu zapisu
in bral z lista Gospodovega.

In za njim nekdo
z Jezusom napovedan kot Tolažnik,
ki hodi z notranjim zapisom Jezusove dediščine
h Gospodu notarju,
da uveljavi Jezusovo pravico njegove dediščine.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Komentiranje je onemogočeno.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !