Oddvojen

31.01.2018Komentiranje onemogočeno

Čim si porojen, si oddvojen od stvarnosti,
a le skozi sočutja zapuščaš lasten krog krutosti
in skozi življenje vračaš življenje iz oddvojenosti v krog enega.

Ni sebičnost razlog oddvojenosti, oddvojenost je razlog sebičnosti, a težko se čez prepade sebičnosti hodi nazaj v eno stvarnost, stvarnost sočutja do vsega, enega z vsem.

Ni razlog nekompatibilnosti v neujemanju, pač pa oddvojenost enega iz enega vsega. Oddvojenost je edini razlog sebičnosti, sovraštev, ljubosumja… a težko si človek lastno sebičnost prizna, da bi njegove oči lahko zagledale sebe oddvojenega od vsega in si oprostile svojo oddvojenost.

Kamorkoli bežiš, lahko bi bežal milijone let, pa od lastnega časa ne bi ubežal. A tudi če bi se oddaljil milijone let od vsega, ujet v globočine lastnega gorja, ne bi bil sam! Kajti onstran tvoje oddvojenosti je Nekdo s teboj, Tisti, ki je stopil na rob pogube vsega oddvojenega in življenje smrti dal, da bi vsakdo lahko stopil pred svoje lice, in si skozi Njegov obraz oddvojenost oprostil.

Drug drugemu smo ta obraz in drug skozi drugega vračamo Njemu obraz in On nam. Ko se bomo v oddvojenosti dovolili popolnoma, bomo vrnjeni v eno vsega in se kot otroci enega zopet zaigrali v bližinah stvarnosti in nikdar več tonili v daljinah iluzije lastnega.

Drug drugega oddaljujemo skozi lastna nezadovoljstva,
namesto da bi se v skromnosti sprejeli
in tako dovolili drug pred drugim.

Iz lastnega nezadovoljstva ljudje nikogar ne spustijo mimo. Kolikor se sprejemamo, toliko lahko spustimo mimo. Vse spuščeno mimo, steče kot življenje, vse zadržano, postaja vse težji kamen nezadovoljstva s samim seboj.

Le kolikor si zmogel spustiti mimo, toliko si samega sebe dovolil v življenje, a nebroj poti je premalo, da bi samovoljni lahko spustil mimo karkoli, za vdanega je le ena dovolj. Kajti tisoče je nesprejetij enega sprejetja, a le eno je sprejetje, ki odpira tisoče poti.

Skromnost je tista, ki nosi v sebi toplino in kliče v bližine vse, kar se je na begu oddvojilo v daljine lastnega. Ljubezen ima tisoče obrazov, a ostaja ena in edina tam, kjer ni ničesar oddvojenega. Dokler imaš le kanček oddvojenega v nepriznanju, je kamen tvojega pretežak za kraljestvo božjega.

Jezus je bil v puščavi skušan s krono lastnega, z deželo v iluziji živega do neba, a v stvarnosti okamnelega srca. Pa vendar je v sprejetju vsega oddvojenega kakor sebe samega, ostal zvest stvarnosti, tudi ko ga je s trnjem okronala, kajti v svetu oddvojenega ni bilo nikogar, ki bi v njem sebe prepoznal, zato ga je ta svet ubil.

Vse ima nekje mejo lastnega, na kateri se oddvoji, vsaka osamelost je posledica oddvojenega, ti pa sprejmi človeka, kakor tebe sprejema On in boš s človekom, kakor je On s teboj.

V priznanju daješ par človeku in ne bolečini v njem, v nepriznanju le bolečini na poteh lastnega. Le v tvojem priznanju te vidi Gospod in je s teboj in z vsemi, ki kličejo v bližine z lastnim priznanjem, kajti ti so čuvarji Njegove ljubezni.

Le skozi bolečino zajemamo iz globin stvarstva
in doraščamo v sprejetje, dokler ne dozorimo v njem.

Kakršnokoli lice imaš, sem s teboj, ni lica, ki ga v priznanju ne bi zmogel sprejeti, govori Gospod, kajti vse priznano je moja ljubezen Enega, vse nepriznano iluzija, oddvojena in neprepoznana v dlaneh življenja.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Komentiranje je onemogočeno.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !