Povabljen v Življenje

14.11.2018Komentiranje onemogočeno

Ni druge poti do zavedanja, kakor skozi tvoje.

Ne prižigaj luči svojim zmagam in ne pleti vencev svojim porazom,
ne ustavljaj se v močeh svojega sveta in ne omaguj v bolečinah svojega gorja,
ko hodiš skozi križev pot samozavedanja.

Hodi in se ne oziraj, da ne okameniš v lastnem zavedanju,
a Zavedanje ostane brez oči, brez srca in brez dlani za ceno brezvrednega.

Le na poteh odhajanja jagode zavedanja zore
in le skromnost vrača potem njih danosti.

Majhni danostim vračajo,
a brez plačila odhaja od danosti vse, kar je samoumevnega.

Vse mine, le Zavedanje ostane in samo vstopa vate z druge strani,
kolikor ti odmiraš od svojih poti.

A čas ni večen in ne odmiraš le ti od svojih poti,
ampak tudi poti odmirajo od tebe.

Ko čas otroštva mine in fant, dekle zariše prve rose na obraz,
ko čas mladosti mine in starec, starka zariše prve sence na obraz,
ko čas človeka se prelije skozi reke tri, tedaj ni ničesar več danega
in v samozavedanju le slavoloki samote se dvigajo v nebo.

Boš mar izjokal oči v samozavedanju vsega, kar je odšlo
ali ohranil, kar ti je bilo danega?

Tvoj dolg življenju niso tvoje poti, ampak odmiranje od samozavedanja,
da bi se Zavedanje našlo v tebi,
kajti dan si bil po Življenju in Življenje bo dano po tebi.

Zato ne poreci v sebi nikdar, »Premajhen sem!«
in ne vstajaj od mize danega, kajti nihče ni premajhen za tisto, kar mu je dano,
le preveliki odhajajo od mize povabljenih v Življenje.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Komentiranje je onemogočeno.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !